tukaj - Univerza v Novi Gorici

Sadhana ali pot k popolnosti usmerja človeka k notranji harmoniji in skladnosti, notranjemu
zadovoljstvu in odpovedi materialnosti v meri, da ga ne veţe na določene stvari. Svet deluje v
soglasju, če ga pogledamo kot izmenično delovanje ene celote (hlad/toplota, luč/tema,
gibanje/mirovanje …). To kaţe na harmonijo in obenem njeno kontradikcijo (disharmonijo)
postavi v pozitivno luč, saj gre vedno zgolj in samo za postopek obnavljanja in prenavljanja.
''Če bi bilo stvarstvo kakor kaos, bi si morali predstavljati dva nasprotujoča si principa, ki bi se
poskušala med seboj izigravati, kateri bo dobil več. Toda univerzum ni v obsedenem stanju (…) Ne gre
za krivenčenje ločenih teles, ampak na ritmični ples. Ritem se nikoli ne more poroditi iz naključnega
medsebojnega boja. Njegovo načelo mora biti enotnost, ne pa nasprotovanje'' (Tagore, 1984, str. 141).
TEMATIKA UJETOSTI
Človek koncepta menjave, ki vodi do dovršenosti, ne vidi, postane ujetnik samega sebe.
Tematiko ujetosti samega sebe v okove trpljenja, predstavi Tagore v pesmi Jetnik. V
Darovanjkah je prestavljena preko simbola zida prepreka, oklep, laţna zaščita, ki jo ustvarja
človek. Pravzaprav gre za mnoţico (zidov), ki simbolizirajo fizično ali psihično ujetost. Zato
Tagore zapiše, da (Tagore, 2009, str. 39): ''On, ki ga oklepam s svojim imenom, se joče v tej
ječi''. ''On'' je sinonim za človeško bit, vendar ga oziroma jo ta 'zid', ki ga človek gradi okoli
sebe, ubija v svoji prirodi. To v pesmi izrazi s citatom: ''Jaz pa ves čas zidam stene okoli njega
in kolikor bolj iz dneva v dan raste ta zid pod nebo, bolj zgubljam v temni senci svoje pravo
bistvo izpred oči''. Vsak dan je bit bolj izgubljena in subjekt se zaveda svoje lastne
pogubnosti. Obenem je ''ponosna (…) na visoki zid in ometavam ga s prahom in peskom (…)'',
kar jasno simbolizira, da sta 'prah in pesek' v resnici laţ in iluzija, ki ne pripeljeta subjekta do
cilja oziroma k realizaciji sebe. Subjekt jasno izrazi, da vsak dan izgublja pred seboj ''svoj
pravi jaz'' (Ibid). Ta tematika je še eksplicitneje prikazana z nagovorom v pesmi Jetnik (Ibid,
str. 41), ki se začne z nagovorom: ''Jetnik, reci mi, kdo je bil, ki te je uklenil?'' Skozi celotno
pesem, napisano v dialogu, pa spoznamo, da ga je vklenil ''učenik'', za katerega izvemo, da je
bil to on sam (''To sem bil jaz (…), ki sem skrbno skoval te verige''). Pesem simbolično
prikaţe, da je človek sam sebi lahko odrešitelj ali rabelj, če si postavlja iluzije, da je
vsemogočen:
''Mislil sem, da prekosim vsakogar na svetu z bogastvom in silo, in nagrmadil sem v svoji zakladnici
denar, dolţan mojemu kralju. Ko me je spanec premagal, sem legel na posteljo, ki je bila za mojega
gospoda, in prebudivši se, sem videl da sem jetnik v lastni zakladnici'' (Tagore, 2009, str. 41).
Pesem prikazuje okove tako materialnih dobrin, kakor okov negativnih lastnosti (npr.
pohlepa). A na koncu je pesnik prikazal spoznanje, da je največja veriga, veriga (na)vezanosti
v pomenu lastninjenja. Jetnik je ob uvidu lastne vklenitve spoznal iluzijo, ki nam jo kaţe svet
64