tukaj - Univerza v Novi Gorici

V Kosovelovi pesmi V polnočni uri je v vsej pesmi prikazano nihanje, ki ga prinaša ţivljenje,
subjekt pa se v zadnji kitici s klicem in pozivom obrača k bogu ter ga zaproša za moč
'prenašanja trpljenja': ''Ţivljenje, z menoj, ti tiho ţivljenje, daj mi toplote in daj mi luči, da
umre trepet v temi, da umre to bolno drhtenje, čakanj, umiranje, tiho trpljenje – kot sonce
jutranje v cerkev prisij!'' (Kosovel,1964, str. 189).
V knjigi Gitandţali ali Darovanjke (v nadaljevanju Darovanjke) je Tagore opisoval tudi
nepotrpeţljivost kot razločevanje človeka in boga: V pesmi Nepotrpeţljivost (Darovanjke,
2008, str. 51-52) je prikazal lastnost, z istim imenom, katero lirski subjekt še ni presegel, zato
tudi oklicani bog ne pride k njemu. Obenem postavlja vprašanje, zakaj ne pride, ko pa ga čaka
''dolge ure'' in ''razgrinja darove'' zanj, drugi pa ga odrivajo stran in ‘‘hodijo mimo tebe po
prašni cesti'' ter ga ‘‘sploh ne opazijo''. To, kar bralec v pesmi zazna, to isto ločuje lirski
subjekt od ţelenega. Slednjega nagovarja: ''In samo ti hočeš stati v senci nem in zadaj za njimi
vsemi? In samo jaz moram čakati in plakati in mučiti svoje srce z brezupnim koprnenjem?''
Subjekt razume čakanje kot neprijazno, mučno dejanje (''mučenje srca''), a ravno ti občutki
nerazumevanja, kaj je pomen ''čakanja'', ga razločujejo od cilja. Sadhana poučuje tudi o
odpovedovanju, vendar ima ta smisel in napredek le, če deluje z prebujenostjo in vednostjo.
Odpovedovanje mora biti preţeto z ljubeznijo, ki jo čuti ob tem. Ljubezen ne pomeni le
čustva, temveč je resnica, radost, zavedanje ţivljenja, ali kot pravi Tagore: ''Ljubezen je
namreč stečišče v sebi.'' Tagore pojasnjuje, da ''vse drugo sproţa vprašanje 'zakaj' v našem
duhu – in mi terjamo za vse to razlage''. Vendar poudarja, da ko rečemo ''ljubim'', potem tu ni
prostora za ''zakaj''. ''Ljubezen je zadnji odgovor v sebi'' (Tagore, 1984, str. 128-129). Le te ni
mogoče doseči s silo, agresijo, temveč s potrpeţljivostjo, razumevanjem in neţnostjo. Tagore
meni, da je bolečina vzvišena radost. Ljubezen se kaţe v darovih, kateri se razblinijo, ko jim
začnemo dajati vrednost (v pomenu dajati ceno):
''V dovršeni ljubezni najdemo lastno svobodo. Kajti le kar je narejeno iz ljubezni, je narejeno v svobodi,
pa naj nam povzroča še tolikšno bolečino. Zatorej je delo za ljubezen .- svoboda v akciji'' (ibid, str.
129).
''Umetnik, ki uţiva v polnosti svoje umetniške zamisli, jo opredmeti in pri tem mu bolj uspe, če jo
zadrţuje v oddaljenosti. Radost je tista, ki nas odtrga od samega sebe in da temu obliko stvaritve iz
ljubezni, da bi ga za nas naredila popolnejšega.'' Smisel našega jaza ne more biti v ločenosti od Boga in
od drugih, ampak v nenehnem uresničevanju 'joge', zdruţitve; ne na beli strani platna, ampak na njegovi
poslikani strani'' (Ibid, str. 130).
61