tukaj - Univerza v Novi Gorici

POPOLNA NEPOPOLNOST
Zla se lahko znebimo zgolj s teţnjo po odpravi tistega, kar je nepopolno: ''Nepopolnost ni
zanikanje popolnosti, končnost ni protislovna neskončnost; celota se razodeva po delih,
neskončnost v omejenosti'' (Ibid, str. 109). Gre za akcijo in reakcijo, vzrok in posledico.
Obstaja trpljenje, vzrok, konec in pot, ki vodi iz trpljenja.
''Bolečina, ki jo občutijo naše končnosti, ni nekaj stalnega v našem ţivljenju. Ni zaključena v sebi, kot
je, denimo, uţitek. Ob srečanju z njo spoznamo, da ni del resničnega trajanja stvarstva. Je to, kar je v
našem razumskem ţivljenju napaka. Sprehod skozi zgodovino razvoja znanosti je hoja po labirintu
napak in zmot, ki se vedno znova pojavljajo v vsakem času'' (Ibid, str. 109-110).
Če delujemo tako, da se bliţamo nauku, ki je v Sadhani prikazan preko hinduizma, pridemo
do vzroka za lastno nesrečo, s tem pa tudi odpravimo trpljenje, zlo.
''Če usmerimo iščočo luč našega opazovanja v golo dejstvo smrti, se nam svet zazdi kot velikanska
kostnica, toda v svetu vsakdanjega ţivljenja ima za nas misel na smrt karseda majhen pomen (…)
Ţivljenje kot celota smrti nikoli ne vzame zares. Svet se smeje, pleše in igra, gradi, sovraţi in ljubi –
izpred očmi smrti. Šele ko se dotaknemo kakega posameznega primera smrti, vidimo njene črnine in se
prestrašimo. Uide nam podoba celotnega ţivljenja, v kateri je smrt samo del [njega]. Toda res je, da
smrt ni posledična resničnost. Videti je črna, kot je nebo videti modro; a nič od nje ne počrni, tako kot
tudi nebo ne pušča svoje barve na ptičjih krilih'' (Ibid, str. 111).
''Univerzalna moč, ki se manifestira v univerzalni ljubezni, je ista, se pravi, naša lastna moč''
(Ibid). Ko govorimo o človeku in vesolju ter vsemu kar se dogaja v človeku in se dogaja tudi
v vesolju, Tagore pojasnjuje:
''(…) pritoţujemo se, da nismo srečni; kakor da bi bilo v naravo vgrajenega kaj takega, kar nas bi delalo
nesrečne. Univerzalni duh čaka, da bi nas kronal s srečo, a naš individualni duh tega ne bi dojel'' (Ibid,
str. 121).
''Razmerje jaza [je] v nečem, kar je ne-jaz'' (Ibid, str. 118). Narava človeka teţi k soglasju z
resnico:
''Ţivljenje našega jaza je tisto, kar povzroča konflikte in zapetlaje vsepovsod; zaobrne normalno smer
druţbenega krmila in dviguje nesreče vseh vrst. Tako pripelje stvari tako daleč, da moramo za
vzdrţevanje reda uporabiti nasilje in organizirano tiranijo ter prenašati v vojne sredi peklenske
ustanove, kjer je človečnost vsaj trenutek poniţana'' (Ibid, str. 121).
''Največja učna ura, ki jo lahko človek pridobi iz svojega ţivljenja, ni ta, da na tem svetu 'je' trpljenje,
pač pa ta, da je od njega samega odvisno, kako ga bo obrnil v dobro, saj ga je mogoče obrniti v veselje.
Ta ura za nas seveda ni izgubljena – in ni človeka, ki bi si pustil odvzeti pravico do prenašanj trpljenja,
kajti to je zanj pravica – biti človek'' (Ibid).
60