tukaj - Univerza v Novi Gorici

kot junak zavestno podrl sem iluzije prav do tal. Z očmi zaprtimi sem vse podiral in mislil sem: s
praznoto pride smrt, a čudo: vedno večji se odstiral pred mano svet je, v večnost razprostrt., in v rosni,
zlati zarji je gorela pokrajina iz mladih sanj pepela'' (Kosovel, 1964, str. 187).
Če do tega spoznanja ne pride, je ţivljenje podobno mehanizaciji, svetu avtomatizacije in
kmalu med človekom in stvarjo ni vidnih razlik. Človek se od drugih ţivih bitij razlikuje po
razumevanju – človeku ni bil um dan za destrukcijo, temveč za konstrukcijo. Razum ima
samo en namen - spoznati dušo oziroma pokazati ''pot do popolnosti'', do katere Tagoreja vodi
le ljubezen:
''[Ljubezen] nam kaţe pravo naravo naše duše. Iz tega zanesljivo vemo, da je naše najvišje osrečenje v
odrešitvi od sebičnega jaza in v zdruţitvi z drugimi. Taka ljubezen nam da novo moč in pogled v lepoto
diha, da moremo razširiti meje okoli sebe; a vse to preneha, če meje izgube svojo elastičnost in če se
bojevito uprejo duhu ljubezni nasploh; če postane naše prijateljstvo ekskluzivno, naše druţine sebične
in negostoljubne, naši narodi zaprti in napadalno sovraţni do drugih (…) To je tako, kot če damo gorečo
svetilko v nepredušno zaprt prostor, kjer svetlo gori, dokler se ne zbere toliko zagorelih plinov, da
zaduše plamen'' (Tagore, 1984, str. 99).
Simbol svetilke se pojavlja pri Kosovelu v obliki novega rojstva, simbolizira ţivljenje, luč,
zavestnost. V pesmi Svetilka ob cesti subjekt nagovarja človeka s pomembnim vprašanjem:
''Kaj bi bil človek, če ti je teţko biti človek?'' Obenem mu ponuja rešitev:
''Postani obcestna svetilka, ki tiha razseva svoj sij na človeka. Naj bo, kakor je, ker, kakor je, vedno je
on s človeškim obrazom. Bodi mu dober, temu človeku in nepristransko kakor svetilka, ki tiho obseva
pijančev obraz in vagabundov in študentov na cesti samotni. Bodi svetilka, le ni ti mogoče biti človek;
ker teţko je biti človek. Človek ima samo dve roki, pomagati pa bi moral tisočerim. Bodi zato obcestna
svetilka, ki sveti tisoč veselim v obraz, ki sveti samotnemu, blodečemu. Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu, z zeleno roko znamenja dajajoč. Bodi svetilka, svetilka, svetilka''
(Kosovel, 1974, str. 149).
Pesem jasno podaja teţnjo, kaj naj bi človek posnemal, skušal biti, da bi našel in doţivel svoj
smoter ţivljenja. Človek je poln zla in negativnih vrlin (ljubosumja, egoizma, nasilja …),
zakaj se jih ne zaveda. V Indiji nevednosti imenujejo 'avidja':
''Ko človek spi, miruje v utesnjenih dogajanjih fizičnega ţivljenja. Ţivi, a ne ve za različna razmerja do
svojega okolja – torej sebe ne pozna. To pomeni tudi, če kdo ţivi ţivljenje avidje, je zaprt v lastni jaz.
To je duhovno spanje'' (Tagore, 1984, str. 101).
Zlo se pojavi, ko so naša egoistična in nečista pričakovanja neuresničena, ţelje pa se niso
pripravljene odvezati od namena, cilja:
''(…) če nismo dosegli notranjega soglasja in polnosti svojega bivanja, ostane naše ţivljenje zgolj
navada. Potem se nam bo svet še naprej razodeval kot stroj, ki mu je treba gospodariti glede na
koristnost in se ga varovati, ker je nevaren'' (Ibid, str. 108).
59