tukaj - Univerza v Novi Gorici

šaro, ki mi polni izbo'' (Tagore, 2008, str. 38). Pesnik prikaţe problematiko strahu, ki se
pojavi ob soočenju z odpovedovanjem stvarem ali t.i. maskam, ki zakrivajo človeku resnično
podobo svoje notranjosti. To je v pesmi simbolično nakazano kot ''bleščeča šara, ki mi polni
izbo''. Človek nosi veliko t.i. 'krivd' in ima veliko hib, napak, sramote, vendar ima vero in
hrepenenje in prošnjo k bogu. Ob strahu pa se pojavlja tudi glas, ki pravi, da je ''svoboda vse,
kar ţelim, ali upati v njo me je sram''. Podoba trepetajočega subjekta od strahu, ''(…) da bi
molitev moja bila uslišana'', kaţe na ţe zgoraj omenjeni strah oziroma strah spremembe,
odpovedovanja iluzijam in soočanju prave podobe človeka. Nakazano je, da se človek
svobode do neke mere boji, kar nakazuje Kosovelova pesem Nad norišnico: ''To je svoboda,
tista strašna svoboda, ko stopiš za nevidne zidove povečane človeške zavesti, ki se razmika v
grozno ogromnost'' (Kosovel, 1967, str. 135). Izpostavljena 'povečana človeška zavest' je
simbolika samospoznanja. Ta (prebujena) povečana zavest presega 'nevidne zidove', ki so
nevidni, dokler je človek 'slep', a ko 'maske padejo', se tudi ti zidovi porušijo in pride do
spoznanj, ki ga 'strašijo'. Ta stigmatizacija strašenja je le oksimoron za padec iluzij. Motiviko
hrepenenja, bojazni izgube, slovesa zasledimo tudi v mnogih Tagorejevi pesmih (npr. Ne
hodi) iz zbirke Vrtnar. Kosovel preko pesmi Klic po samoti nakaţe pot, po kateri hodi duša,
da bi spoznala boga:
''Da mi je priti v krajino polnoči, kadar se v polja razlije sinja tema, da mi je priti z ulic, kjer vse kriči,
kjer vse tre, ubija, trudi, peha! Da mi je priti v krajino polnoči, da v sveti samoti duša Boga spozna!
Glej, jaz sem ranjen od vseh poti, ranjen sem od ljudi v globini srca (…)'' (Ibid, str. 207).
V hinduizmu je bistvo spoznanja prav spoznanje lastne duše (Atman 83 ), ki je del 'velike'
duše 84 (Paramatme 85 ). Paramatma je ena, a je prisotna povsod in v vsakomur. Menim, da je
človek v notranjem nemiru, nesoţitju, nerazumevanju in pride do točke, ko spozna v sebi, da
je potrebna destrukcija. Destrukcija se zgodi zgolj zato, da pride do t.i. 'praznega prostora' in
ponovne konstrukcije. Smisel bivanja ni v zgolj prebivanju, temveč spoznanju bivanja.
Podobno tematiko prikaţe tudi Kosovel v pesmi Sad spoznanja, v kateri je razvidna tudi
tematika reinkarnacije:
''Dokler ga ni bilo, sem se ga bal, in ko je prišlo tiho, podzavestno, srce mi zaihtelo polnolestno in sonca
svit je ţalostno sijal. A trenutek in potem sem vstal in stopil nad pokrajino prelestno vseh mladih sanj in
83 Atma je Bit (Mahamandaleshvar, 2006, str. 260).
84 V kakšnem pomenu govorimo o 'biti' in kako je to lahko 'bog' v človeku, zakaj slišimo toliko o bogu v sebi, bogu v tebi, biti v človeku ipd,
je Aubreht poskušal razloţiti preko Kanta, Nietzscheja in Hegla, ko s slednjim stavkom pojasni človekovo pojmovanje o grehu, kesu in
grizenju vesti, preko krščanske ideologije, saj gre za vse naštete elemente v odnosu do 'dejanskosti' in šele s samo prakso obrekovanja 'tostranskosti'
je lahko prešlo k fiktivnemu svetu 'onostranstva', ko 'neskončni pol' v Bogu prevzame podobo (Aubreht, 2010). Hkrati pa je bog
samo prazno in brezvsebinsko mišljenje: ''Bog, ta zase je brezsmiselni zvok, golo ime', ki jo prinaša 'dejanskost' ali rečeno nekoliko bolj
heglovsko, bog je odpravljena negativnost in zato pri Nietzscheju zgolj prazna fikcija. Kant pravi, da je krščanski pojem boga vselej ţe bog
metafiziko, ki je postal 'ideal', 'čisti duh', 'absolutum', postal je 'stvar na sebi' (…)'' (Aubreht, 2010, str, 54). 'Stvar na sebi' je tako za
Nietzscheja natanko 'bit', ki je nič. Prava krščanska bit je nič, je enotnost biti in niča brez vsakršne razlike, tako da je bit povsem izničena v
niču, po drugi strani pa je nič artikuliran kot bit.
85 Paramatma je univerzalna Bit, absolut (Mahamandaleshvar, 2006, str. 262).
58