tukaj - Univerza v Novi Gorici

Tagore nakaţe v pesmi Čestokrat se čudim isto bit, ki biva tako v človeku kot v ţivali
oziroma eno bit, ki biva v vseh ţivih bitjih. Obenem opiše prepoznavanje sebe v drugem, ko
se sprašuje: ''(…) kje leţe skrite meje spoznanja med človekom in ţivaljo, ki ji srce ne pozna
nobenega govorjenega jezika, (…) skozi kateri prvotni raj v oddaljenem jutru stvarjenja je
beţala prosta steza, na kateri so se njih srca srečevala.'' Motivika ''njih srca'' simbolizira srca
vseh ţivih bitij.
''Oni sledovi njih verne poti niso bili izbrisani, čeprav je pri njih sorodstvo ţe zdavnaj pozabljeno. Ali
nenadoma, kakor v godbo brez besed se zdrami temni spomin in ţival zre v človeški obraz z neţnim
zaupanjem in človek gleda dol v njene oči z dobrovoljnim nagnjenjem. Zdi se, da sta se prijatelja
srečala okrinkana in se preoblečena drug drugega komaj spoznala'' (Tagore, 2009, str. 103).
Tagore v Sadhani prikaţe tematiko brezpogojne in pogojne ljubezni. Za slednjo pravi, da jo
ustvarijo 'nevedni' ljudje. Bog se prikaţe so-bitju, a le da to redki zaznajo, saj morajo najprej
spoznati kaj je 'svoboda' človeka in posledično dopustiti svobodno ljubezen. Ljubezen do
boga, pa je brezpogojna.
''(…) na vse načine me poizkušajo zapirati, ki me na tem svetu ljubijo. Ali drugačna je ljubezen tvoja,
ki je večja od njihove, zakaj ti mi daješ svobodo. Da bi nanje ne pozabil, se ne upajo nikoli pustiti me
samega. Ali dan mine za dnem in ti se ne pokaţeš očem. Če te ne kličem v svojim molitvah, če te nosim
v svojem srcu, tvoja ljubezen vendar čaka na mojo ljubezen'' (Tagore, 1973, str. 42).
Tagore govori o ljubezni, za katero pravi, da je najvišja blaţenost, saj je takrat duša polno
usmerjena v dovršenost: ''(…) kogarkoli ţe ljubimo, najdemo v njem lastno dušo v najvišjem
smislu''. Tagore meni, da vse ''sloni na zakonu enotnosti'', t.j. ''naša stanovitna moč''. Zato
lahko tolikokrat v vsakdanjih pregovorih in modrih mislih slišimo, da ''dejstev je mnogo,
resnica pa je samo ena'' (Tagore, 1984, str. 96). Poudarjena je tudi pretirana ţelja vednosti, da
''kdor poskuša spoznati vse, konča tako, da ne spozna ničesar'' (Ibid).
OVIRE - POT K RESNICI
Tagore meni, da je človek v vsakodnevnem ţivljenju soočen z bremeni, ki jih mora reševati, a
če človek problema ne zna rešiti ali se mu zdijo bremena nerazrešljiva, je to zato, ker ne zna
''uporabiti sistema''. To ''iskanje sistema [je] v resnici iskanje celote, sinteze; je naš poskus, da
bi se spravili v harmonijo (…)'' (Ibid). A bistveno je spoznanje, ki sestavlja tezo: ''Eno isto kot
imeti Vse''. Tagore pravi: ''(…) nenadoma si prišel do resnice, do ene resnice, ki vlada
številnim dejstvom. To odkritje resnice je za človeka čista radost – je osvoboditev njegovega
duha (…)'' (Ibid, str. 97). Resnica je ena, le človek je obdan z veliko nepomembnimi stvarmi,
ki mu predstavljajo številne probleme in posledično mnoţični kaos. ''Vem, da je neprecenljivo
bogastvo v tebi in da si moj najboljši prijatelj, ali nimam poguma, da bi pometel vso bleščečo
57