tukaj - Univerza v Novi Gorici

Ena izmed temeljnih človeških vrlin, ki naj bi jo človek razvil, je preseganje prilaščanja ali
navezanosti. ''Upanišade pravijo – 'Dobiš, če se odpoveš. Ne bodi poţeljiv'. Gita nas uči, naj
delamo brez interesa, naj opustimo vsako slo po učinku'':
''Človek, ki se nagiba k poveličevanju samega sebe, vse drugo podcenjuje. V primerjavi z njim je vse
drugo na svetu neresnično. Da pa bi imel pravilno in polno zavest o resničnosti vsega, mora biti človek
prost od vezi osebnih ţelja. To disciplino moramo osvojiti, da bi se pripravili za svoje druţbene
dolţnosti – da bi si razdelili breme s tovariši (…) In ravno s tem, da bi dvignili stopnjo zavesti o enosti
enega z vsem, je napor človečnosti (…) Neskončno pa v Indiji ni prazno ne-bitje; praznina zadovoljstva
z vsem'' (Ibid, str. 94).
Sadhana prikaţe človeka, ki je krenil stran od svojega bistva in ga strah potiska na dno. Vsi
strahovi pa se razblinijo, ko se sooči z resnico in odkrije naravni zakon ter vzpostavi sozvočje
uma in čustev. Upanišade pravijo, kar navaja tudi Tagore: ''Spoznaj lastno dušo'' (Ibid, str.
97). Z drugimi besedami 'spoznaj samega sebe'. Človek se otrese strahu, ko razume sozvočje,
ki ''preveva med razumom, ki je človekova duša, in deli narave'' (Ibid, str. 98).
Gitandţali le delno oznanjajo vzhodni misticizem, predvsem imajo namen (samo)spoznanja,
Kosovel pa je ta vidik (t.j. samospoznanja), ki ga je lahko spoznal preko Tagoreja, nakazal v
pesmi Od tega ţivljenja (Kosovel,1964, str. 311):
''Od tega ţivljenja kaj nam ostane? Ko ljubil si vse, ostaneš sam, če ljubiš še, skrij svoje boli neznane in
pred ljudmi zapri svoj hram. Išči besede, v temi govorjenih, obupanih, tihih, temnih ljudi, ki niso iskali
tolaţb nobenih, ampak pustili so svet in šli. Rad bi le vedel, kaj je ţivljenje, ko čutimo v sebi nesmrtni
vzgon, ko pride pomlad, sokov kipenje, rad rasteš in misliš, da ni vse zastonj. In slutiš smeri uri, dnevu
in veku, in kot da se v večnost stekaš sam, a utehe ne najdeš pri človeku, zapreš se vase in hočeš
drugam.''
TEMATIKA 'SAMOSPOZNANJA'
Zadnji citat nakaţe, da je subjekt prišel do točke, ko je uvidel, da so vsi odgovori v njem
samem, da ga vse, kar je zunaj, lahko le razočara in mu da uteho le tisto, kar prebiva tudi v
njem, t.j. 'bit' . Lahko bi jo transformirali tudi v dušo ali v boţji glas, a vendar gre za iskanje
odgovora na vprašanje: ''(…) rad bi le vedel, kaj je ţivljenje, ko čutimo v sebi nesmrtni vzgon
(…)'' (Ibid). Čutenje nesmrtnega vzgona je zaznavanje prebujajoče 'biti'. Do njenega
prebujenja pa pride človek le z ljubeznijo in potrpeţljivostjo. V Kosovelovi pesmi Človek s
ceste, je moč uzreti opevanje 'biti', ki se prepleta s tematiko trpljenja, krivde in poniţevanja,
ker subjekt spozna sebe v drugem (Kosovel,1964, str. 254). S tem zazna ista čustva drugega
in lahko razume njegovo bolečino:
''Zdaj sem spoznal, da sem poniţal te, zdaj me boli in me je sram, rad bi se ti lepo pribliţal, a zdaj
poniţan sem jaz sam. Pred mano ne stojiš več ti, poniţan človek je pred mano, do dna me ţgejo te oči,
ki zrejo tako tiho, vdano. Bojim se seči ti v roko, ki bi ta greh mi odpustila, da iz duše čil bi to toţbo:
Bodiva, kakor prej sva bila'' (Ibid).
56