tukaj - Univerza v Novi Gorici

je spoznanje enotnosti ''sveta z zavestjo človekove duše''. Človek je postavljen v t.i. kaos,
vsakdanjik, v katerem mora spoznati kozmos, boţanskost.
''Indijci so vedeli, da če se na silo odtrgamo od neizčrpnega ţivljenja narave s fizičnimi in miselnimi
pregradami, če postajamo samo še ljudje in nismo več ljudje-v-vesolju, si pripravljamo begajoče
probleme, se odmikamo od izvira njihovih rešitev; poskušamo vse načine umetnih metod, katera vsaka
prinaša lasten pridelek nerazrešljivih teţav. Če človek zapusti svoje mesto v univerzumu narave, če
krene po edini brvi človeškosti, pomeni to zanj ples ali padec …'' (Ibid).
Človek slej ko prej pride do ovir in ima priloţnost spoznati ''polnost svojega bivanja, svoje
mesto v neskončnem'' (Ibid, str. 88). Kosovel prikaţe točko, ko se sooči z vprašanjem ''kam
[naprej]'', kar je razvidno iz pesmi (Kosovel, 1964, str. 296) Ecce homo: ''S teboj govorim, pa
sem ti daleč. Senca je zrasla v tisoče senc. Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam. Kaj naj ti
rečem, kam?'' Nikoli ne moremo dojeti smisel sveta in bivanja, če delujemo zgolj racionalno
in znanstveno, čemur dajejo veljavo zahodnjaki in kar Kosovel tudi nakaţe z zadnjim citatom
omenjene pesmi: ''P.S. Vem, vi ne morete tega razumeti'' (Ibid). Rešitev, ki vodi do
(samo)spoznanja, je zavedanje ali t.i. stanje prebujenosti, uvid resnice. Tagore navaja:
''(…) način, kako si prizadevamo za originalnost in pri tem izgubimo znamenje resnice, ki je staro in
vendar vselej novo; v literaturi pogrešamo zaokroţeno pot človeka, ki je preprost in - vendar velik.
Človek se namesto kot psihološki problem pojavi kot utelešenje strasti, ki je prenapeta do
abnormalnega, ki se izţivlja v bleščavi izredno krute umetne luči'' (Tagore, 1984, str. 88).
''GUNE'' (tekmovalnost, egoizem, pohlep) IN STRAH
Prav tako je zahod poln tekmovalnosti, egoizma, pohlepa 82 , pomembnosti in namišljene
večvrednosti človeka, ki mu zamegljuje resnično sliko in oteţuje pot do resnice.
''Človek lahko uničuje in pleni, pridobiva in kopiči, si izmišlja in odkriva – a velik je, ker njegova duša
razume vse. Zanj je strahotno razdejanje, če zavije svojo dušo v mrtev strok brezčutnih navad in če ga
slepa delovna mrzlica obkroţa kot peščeni vihar, ki drvi izza obzorja. To resnično ubija visokega duha v
njegovem bitju, ki je duh razumevanja (…) In kdo naj bi bil človek: ''(…)tisti ki ljubi'' in ne tisti, ki je
''suţenj (…) sebe niti sveta'' (Ibid, str. 91).
Vzhodni človek ne skuša narave podrediti in dogodke sprejema tako, kot se vrstijo pred njim.
Ni mogoče trditi, da je tak človek ''pasiven'' ali ''neaktiven'', saj je tako ''dopuščanje''
prihajajočih dogodkov v resnici njegova aktivna drţa.
''Čutenje vsega in zavest o vsem je duh. Potopljeni smo v njegovo zavestno telo in dušo. Po tej zavesti
prodre sonce k zemlji, po tej zavesti se širijo svetlobni valovi od planeta do planeta. A ne le v vesolju:
'ta luč in to ţivljenje, to vse-čuteče bitje je tudi v naši duši'. On je vsezavest v vesolju svetu razpršenosti
– in on je vsezavesten v duši, svetu zbranosti'' (Ibid, str. 93).
82 Tagore ne predstavlja zgolj hinduistične tematike in primerov, ampak gre za univerzalno resnico in v nadaljevanju daje krščanski zgled: ''V
Jezusovem nauku (se) pravi …. 'Laţe je iti velblodu skozi šivankino uho, kot bogatinu v nebeško kraljestvo'' (Ibid, str. 91).
55