tukaj - Univerza v Novi Gorici

Primerjava miselnosti pesmi Kons in Tagorejevega ţivljenjskega nazora, kaţe na to, da se je
Kosovel obračal na vzhod, kjer je iskal svoje odgovore na bivanjska vprašanja.
Indija ima drugačen zorni kot na ţivljenje, kakor zahod in zahodni človek, t.i. ''človek
znanosti'', ki misli, da obvladuje naravo in je obstoj le-te, da mu sluţi in mu je podloţna.
''Zemlja, voda, luč, sadeţi in cvetje; vse to zanjo nikoli niso bili zgolj fizikalni pojavi, ki bi bili
zato, da jih porabiš in odvrţeš'' (Tagore, 1984, str. 86), saj vzhodni človek ne vidi razlike v
pomenu stvarjenja med revno barako in palačo.
''(…) končna resnica [leţi] v zemlji in vodi v našem razumevanju večne volje, ki deluje v času in pušča
senco v silah, ki jo prepoznamo po teh vidikih. To nas ne pripelje do moči, kot to stori znanost, ampak
nas pripelje v radost, ki je proizvod druţenja sorodnih reči'' (Ibid).
TEMATIKA O ILUZIJAH IMETJA
Vsa namišljena ideja pomembnosti je nastala na odnosu do lastninjenja. Kar Sadhana
prikazuje je, da nič ni bilo nikoli 'naše' in nikoli nič ne bo. To isto tematiko prikaţe tudi v
zbirki Vrtnar, kjer v pesmi Nihče ne ţivi vekomaj, opeva tematiko minljivosti (''Nihče ne ţivi
vekomaj, brate, in nič ne traja dolgo. Pomni to in raduj se''), dharme (''…naša cesta ne edino
dolgo potovanje…'') in karme (''… naše ţivljenje ni edino staro breme ...'') ali s preprostejšimi
besedami povedano 'vzrokom akcije in posledico reakcije', minljivosti (''poln odmor mora
priti, da vplete dovršenost v godbo''), bliţnjo smrt (''ţivljenje se sklada k zapadu, da se potopi
v zlatih godbah''), zapisane usode (''vse je storjeno in sklenjeno na večnem Nebu''), iluziji (''…
zemeljske roţe prevare…''). Nič od zgoraj navedenega človek nima, čeprav se mu kaţe iluzija
sveta, da mu 'nekaj' pripada. Tudi navidezna lepota je prekratka, saj se razblini, ko ţivljenje
mine, znanje pa ni nikoli dopolnjeno, saj je pot do spoznanja dolga in odvisna od več
dejavnikov. Tagore mnogokrat omenja elemente vode, izvira, ribnika, jezera, oceana, reke,
vrče z vodo ipd., kot simbol čustev. Voda je močan čustveni in duhovni element, ki
simbolizira modrost in spoznanje. ''Voda ne opere samo njegovih udov, ampak tudi njegovo
srce; dotika se same duše''. Ko omenja zemljo, njivo, orače, pesek, skratka vso materijo prsti,
govori o ‘‘njenem dotiku [ki je] več kakor telesni dotik – je ţiva prisotnost’‘. To 'čutenje'
narave pa opiše tudi Kosovel, ko pravi ''O zlati večerni oblaki, gledam vas in sem bogat…''
(Kosovel, 1964, str. 30), v pesmi O zlati večerni oblaki.
Zahodnjak ima drugačen pogled na to in ne uvidi strnjenega nauka vseh Ved, ki kaţejo na
''izraz iste ţivljenjske resnice, ki tudi njih same drţi v objemu'' (Tagore, 1984, str. 87). Namen
54