tukaj - Univerza v Novi Gorici

naravo, je imel z razvojem kulture primarno nalogo odpravljanje 'nagonskih' dejanj, saj je bila
poglavitna osnova za delovanje in kulturni napredek na zahodu primarno uporaba razuma,
manj pa instinkta in nagona.
''Ko se je prvi arijski osvajalec pojavil v Indiji, je bila to širna deţela gozdov; in prišleci so kmalu
spoznali njihovo vrednost (…) Indijska civilizacija se je rodila v gozdovih in to ji daje svojevrsten
značaj in duha pokrajine'' (Ibid).
To prvinsko vez indijskega človeka z naravo, zlitje njegovega duha s pokrajino, t.i. zahodni
človek ni uvidel, ni spoznal, saj je svoje ţivljenje dojemal predvsem na racionalen način.
Kosovel pa je opeval pokrajino in njenega duha ter teţnjo človekovega zlitja z njo, vendar
tega ni mogel najti v literaturi ali pa religioznih naukih zahoda, temveč se je obračal na vzhod,
k naukom Tagoreja, ki svoje tematike v delih ni ločeval od tematike, ki jih je opevala indijska
(hinduistična) religija. V Tagorejevi Sadhani zasledimo povezavo z indijsko filozofijo
Upanišad, t.i. svetih spisov. Tagore je svoje nauke prilagodil zahodnjaškemu načinu
razmišljanja, ki ga je dodobra spoznal na svojih popotovanjih po Evropi in študiju v Angliji.
6.1.4. LASTNINJENJE, ILUZIJA IMETJA, ''GUNE'' (IZVOR
NACIONALIZMA)
TEMATIKA 'LASTNINJENJA'
V t.i. lastninjenju oziroma polaščanju je temeljna razlika, ki jo Tagore prikaţe med zahodnim
in vzhodnim svetom:
''(…) v stari Indiji vidimo, da razmere gozdnega ţivljenja niso premagale človeškega duha in niso
slabile toka njegovih moči, ampak so mu dajale neko posebno smer; ţiveč v stalnem stiku z naravo, je
bil njegov um prost ţelja, da bi raztegoval svoje gospostvo z zidanjem obzidij okoli svojih pridobitev.
Njegovo nagnjenje ni šlo v pridobitev, ampak v uresničevanje, v širjenje svoje zavesti ob rasti z
okoljem in rasti v okolje'' (…) Resnica [je], da ne obstaja nič, kar bi bilo ločeno od bivanja – in da je
resnico mogoče doseči samo, če s svojim bitjem prodremo v vse reči'' (Tagore, 1984, str. 84)
''Zahod se napihuje ob misli, da si je podredil naravo; kot da bi ţiveli v sovraţni deţeli, kjer je treba
zapreti vse, kar se nam dozdeva nezaţeleno (…) Človek, ki ţivi v mestu, seveda usmerja zbrano
svetlobo svoje vizije čez lastno ţivljenje in delo; in to nareja umeten razdor med njim in med
vseobsegajočo naravo, na katere prsih leţi'' (Ibid).
Kosovel je zaznal duha, ki ga Tagore opisuje, kar je razvidno tudi iz njegove pesmi KONS, saj
je prikazan rezultat odtujenosti človeka od narave, 'zročega v mašinerijo', ob katerem mu
impresija ''zlatega večera'' pokaţe ko ţalosten odsev subjektove duše:
''Truden evropski človek strmi ţalostno v zlati večer, ki je še ţalostnejši od duše njegove. Kras.
Civilizacija je brez srca, srce je brez civilizacije. Izmučena borba. Evakuacija duš. Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope! Usmiljenje! Usmiljenje! Gospod profesor, razumete ţivljenje?'' (Kosovel, 1967, str. 186).
53