tukaj - Univerza v Novi Gorici

Tako je Kosovel zapisal v pismu sestri Karmeli, 1. januarja 1924. Spoznanja, ki jih je Kosovel
doumel v enem letu sem citirala v pismu sestri Karmeli zgoraj 81 .
6.1.2. O NEZNANJU, KOT IZVORU RAZDVOJENOSTI
Kosovel je v Tagoreju iskal izhod iz negotovosti, ki jo je doţivljal, v katerega ga je pahnil
človekov razum (''mene je vse razumarstvo spravilo v največjo skepso in kdor ni skeptik
zaradi vzvišene proze – trpi''), bivanjski smisel, ki ga je iskal v ekspresiji ('' … v vsakem
koraku, v vsaki misli, v vsaki besedi, ki izraţa moje ţivljenje, v vsakem utripu srca, v vsakem
dihu''). Eksplicitno navaja Tagoreja, za katerega pravi, da ''je poln preproste veličine''.
Zahodnega človeka, t.i. človeka razuma, pa vidi kot ''harfo strun, ki ne pojejo več, ki samo
rezko jekleno brnijo, ki ubijajo s svojim brnenjem''. Občutek, da ne (u)vidi stvari, ki se kaţejo
pred njim, pa izraţa s simboliko slepega človeka oziroma ljudi, ki so se ''ustavili v pustem
lokalu in pozabili, da je zunaj lepa svetla noč, tiha, mogočna priroda, ki opazuje sebe samo v
svoji lepoti, blesku in valovanju''. Zato jasno pove, da je ţeljan ''čisto novih poti'', ki ji morda
najde tudi preko Tagorejevih del.
6.1.3. VZHODNA MODROST
Tagorejeva poezija in vzhodnjaške modrosti sta prepletena pojma, ki se ne razdruţujeta,
temveč imata skupno pot. Tagorejevo pesništvo je polno notranje harmonije in poglobljenih
misli, razmišljanj oziroma meditacij. Kot omenja Cerar, je Tagore ‘‘mislec in razlagalec
vedske filozofske tradicije, [ki je vse svoje] napore posvetil odkrivanju in potrjevanju skladne
lepote duševnih globin'' (Tagore, 1984, str. 211).
Srečko Kosovel je izhajal iz civilizacije, ki je izhajala iz zibeli stare Grčije, na kateri sloni vsa
zahodna kultura, ki je v primerjavi s t.i. prirodno indijsko kulturo, meščanska, njeni nauki pa
temeljijo na 'ratiu':
''Zidovi puščajo v moţganih ljudi globoke sledove [ter] postavljajo načelo: ‘‘Deli in vladaj’‘ (…)
delamo razliko od naroda do naroda, med tem in onim znanjem, med človekom in naravo. To povzroča
v nas močan sum zoper vse, kar je zunaj pregrad, ki smo jih postavili – in zoper vse, kar si prizadeva
vstopiti v našo zavest'' (Ibid, str. 83).
Zahodna kultura je z vdorom britanskega imperija v Indijo stopila na ozemlje, kjer so druţba
in politične sile bile odvisne od civilizacije, ki je imela brezpogojno tesno vez z naravo.
Ţivljenje človeka je bilo usklajeno z ritmom naravnih sprememb oziroma njenega
vsakdanjega spreminjanja. Zahodni človek, ki je v svoji prirodi bil zelo podobno usklajen z
81 Pismo Karmeli Kosovel, 20. decembra 1924.
52