tukaj - Univerza v Novi Gorici

6. POEZIJA SREČKA KOSOVELA IN SADHANA,
GITANDŽALI TER VRTNAR
''Sreča, ki človeku preostane, ni v prejemanju česarkoli, ampak v dajanju samega sebe temu, kar je večje
od njega samega; za ideje, ki so večje od njegovega individualnega ţivljenja, za idejo domovine,
človečnosti, Boga. Te ideje mu pomagajo, da se loči od vsega, kar ima, vključno od lastnega ţivljenja''
(Tagore, 1984, str. 179).
6.1. POT K POPOLNOSTI, POT K SEBI
Sadhana ali Pot k popolnosti je sestavljena iz zaokroţenih premišljevanj, t.i. meditacij, ki
govorijo o zavesti duše, se sprašujejo o zlu, jazu, uresničenju v ljubezni, dejanjih, lepoti,
neskončnem in različnosti ločine in duhovnosti. K temu je stremel tudi Kosovel, ki je ţelel
najti 'pot do človeka'. Občutek krutega okolja, ki ga zaznamuje (''krute sile oblikovanja
oblikovale so moj obraz'') v duhu nacionalizma, pesnika vodi do spoznanja, da se vrši propad
evropskega človeka (''šel sem skozi trnje spoznanja, da ugaša Veliki Zapad …''), da je zahodni
človek ''ubit, zatrt, prevaran'' (Kosovel, 1964, str. 251). Ta pot ima cilj, ki ga je moč doseči le
z odpuščanjem doţivetim ‘‘krivicam in zlobam’‘. Ta cilj je opisan v zadnji kitici pesmi Pot do
človeka: ''V srcu mojem besede šumijo, človek se v tihem srcu budi, zanj se vse moje sile
borijo, zanj, za človeka, človeštvo, ljudi’‘ (Ibid, str. 252).
6.1.1. HUMANIZEM
S spodaj navedenimi besedami je prikazan smisel, ki ga je Kosovel ves čas nakazoval preko
svojih pesmi in ima teţnjo po harmoniji, miru, humanizmu. V tem duhu iskanja poti do
človeka, se je obrnil na vzhod in iskal odgovore pri Tagorejevi Sadhani , podnaslovljeni tudi,
kot Pot do popolnosti. ‘‘Ena redkih manifestacij človekove ustvarjalnosti [je] svoboda (…) Ta
svoboda pa osvobaja tudi bralca. Toda le tistega, ki je v literarni tekst pripravljen vstopiti
brez predsodkov in neobremenjen z nakopičenim znanjem'' (M. Kos, 2003, str. 129). S tem
pristopom je potrebno brati tako Tagorejeva kot Kosovelova dela. Kosovel je na Tagorejeva
dela gledal kot odsev lepote ţivljenja, ki:
'' (…) ni nič drugega nego neka sveta vsebina, ki jo ima vsako bitje, vsako bitje, vsaka trava, vsaka
bilka, vsak kamen. Vse je kakor godba – bi rekel Tagore – pesem, ki jo poje pevec o večnosti. In do
tega ima priti danes človek-umetnik, zato estetika ni več veda o predmetih, ki so lepi ali nelepi, ampak
veda o intenzivnosti zveze, ki jo čutimo mi s temi predmeti. Še tako majhen pojav, s še tako priprosto
vsebino je lahko več vreden kakor mogoče vse [z]lagano ţivljenje in vse fraze umetnika –
neumetnika…'' (Kosovel,1977, str. 504).
51