tukaj - Univerza v Novi Gorici

Pismo isti naslovljenki, 1. septembra 1925:
''Pravkar preurejam svojo zbirko pesmi, ki jo v jeseni definitivno prodam. Ime ji bo Zlati čoln …
Vsebovala bo kakih 45 pesmi, ki dozdaj še niso bule priobčene nikjer. S pesmimi sem res zadovoljen
(Relativno namreč!) Zdaj sem začel hoditi tudi v pesmih ekstremno pot; moj najnovejši ciklus pesmi, ki
pa ne bo v zbirki, ''Integrali'', ima popolnoma svoj lasten recitacijski večer'' (Ibid, str. 402).
Pismo FANICE OBID – MIRJAM za SREČKA, 27. avgust 1923:
''Vprašate radi Tagoreja. Nekaj njegovih del sem čitala zadnjič, ko sem bila na počitnicah pri tovarišici
v Bohinju, a le površno in v naglici: Vrtnar, Ptice selivke, Setev, Povesti (Bevkov prevod iz nemščine),
Rastoči mesec in neko malenkost v italijanščini. V nemščini ne čitam, ker je ne obvladujem dovolj in to
me ovira pri poglabljanju v vsebino in posamezne značilne poteze. Če mi pošljete kaj, kar smatrate, da
bi bilo primerno za moj razvoj, Vam bom hvaleţna'' (Rojc, 2007, str. 224)
Pismo za DRAGA ŠANDO, 13. september 1923:
''(…) Neka nova 'indijska klasika' (kakor bi jo lahko nazval) je danes Rabindranath Tagore. On po
mojem je danes edini zmoţen vdahniti v ljudi ono polno ţivljenje duše, ki se mora izraţati v umetnosti.
Drugih tako velikih ljudi za enkrat ni; niso pa tudi veliki vsi oni, ki jih prevajajo iz azijskih in afriških
jezikov'' (Kosovel, 1977, str. 320).
Pismo za NADO OBEREIGNERJEVO, 15. september 1922:
''Kadar berete pesmi, berite le največje, ker je ostalo izgubljen čas; berite npr. Byrona, Lermontova,
Puškina, Burnsa, Kocljova, Goetheja, Maeterlinca, Verhaerena, Carduccija in Rabindranat Tagoreja,
velik pesnik je tudi Ibsen, Sully Prudhomme, Verlaine. To je, kar bi se mogel na prvi mah spomniti;
seveda berite le tiste, ki Vam osebno ugajajo …. '' (Ibid, str. 333).
Pismo za KARMELO, 1. januarja 1924:
''Lepota ni nič druzega nego neka sveta vsebina, ki jo ima vsako bitje, vsako ţitje, vsaka trava, vsaka
bilka, vsak kamen. Vse je kakor godba – bi rekel Tagore – pesem, ki jo poje pevec o večnosti. In do
tega ima priti danes človek-umetnik, zato estetika ni več veda o predmetih, ki so lepi ali nelepi, ampak
veda o intenzivnosti zveze, ki jo čutimo mi s temi predmeti. Še tako majhen pojav, s še tako priprosto
vsebino je lahko več vreden kakor mogoče vse [z]lagano ţivljenje in vse fraze umetnika –
neumetnika…'' (Ibid, str. 504).
Pismo za KARMELO, 20. decembra 1924:
''Tako sem sklenil: proč z analizo ţivljenja, na njeno mesto postaviti naturno silo ţivljenja in z njo
instinktivno ţiveti. Mene je vse razumarstvo spravilo v največjo skepso in kdor ni skeptik zaradi
vzvišene proze – trpi. Iščem smisla povsod, v vsakem koraku, v vsaki misli, v vsaki besedi, ki izraţa
moje ţivljenje, v vsakem utripu srca, v vsakem dihu. Spet hočem razumeti onega Tagoreja, ki je poln
preproste veličine, ki je otrok in človek. Naš razum se mi zdi kakor harfa strun, ki ne pojejo več, ki
samo rezko jekleno brnijo, ki ubijajo s svojim brnenjem. Zdi se mi, kakor da smo se ustavili v pustem
lokalu in pozabili, da je zunaj lepa svetla noč, tiha, mogočna priroda, ki opazuje sebe samo v svoji
lepoti, blesku in valovanju. Jaz iščem čisto novih poti, mogoče jih najdem'' (Ibid, str. 509).
Pismo za JOSIPA RIBIČIČA, 15. februarja 1923:
''Narodnost in vzgoja je referat, ki sem ga čital na nekem večeru socialno pedagoškega kroţka. Sestavil
sem ga na podlagi Tagorejevega nacionalizma in Rollandovega ''Ţivljenja Tolstoja''. Oboje nepopolno,
a ker sem 'principom' dal varnostno znamko skice, upam, da ne bo nikdo zameril. Rad bi, da bi se
razvila debata o principih – mogoče se bo'' (Ibid, str. 460).
Pismo za CIRILA DEBEVCA, 18. avgust 1925:
''(…) Tebi sem namenil Strindberga in Brezino ter 'gledališče v luči slovenstva s stališča sodobnega,
modernega pojmovanja narodnosti (Tagore). Je prav?'' (Ibid, str. 573).
47