tukaj - Univerza v Novi Gorici

5.2. PO DESTRUKCIJI KONSTRUKCIJA
Nacionalizem, ki ga je Tagore ostro zavračal, je postal politična manipulacija in nasilno
'oroţje' v rokah indijskih verskih in narodnostnih skrajneţev. 'Nenasilno oroţje' je Tagore
videl v izobraţevanju nepismenega indijskega naroda, saj bi jim s tem razvil lasten zorni kot.
Slednji bi (verjetno) bil drugačen od tistega, ki je tedaj avtomatično podpiral prazne
nacionalistične obljube o t.i. 'boljšem jutri'. Vsa propaganda je bila namenjena
najštevilčnejšemu in najbolj zatiranemu sloju, t.j. proletarcem. Vendar Tagore ni uporabil
zahodnega modela izobraţevanja, temveč je sledil vzhodnemu tradicionalnemu načinu učenja,
ki je spojen z duhovnostjo in kritično vrednoteno realnostjo. Ta kritičen odnos pomeni
razumevanje moţnosti pozitivne komunikacije med zahodnimi učenjaki in vzhodom, vendar
se je zavedal pomembnosti ohranjanja posebnosti, ki jih je imela samo indijska kultura, saj
nobena druga drţava na svetu ni tako enotna v spoštovanju svetih spisov:
''Pisec je zrasel v druţini, kjer so uporabljali besedila Upanišad v vsakdanjem ţivljenju, pred seboj je
imel zgled lastnega človeka, ki je ţivel svoje dolgo ţivljenje pred seboj v tesni skupnosti z Bogom, ne
da bi se zato odtegoval svojim dolţnosti, do sveta ali da bi si pustil zmanjševati svoje močno zanimanje
za vse človeške zadeve'' (Tagore, 1984, str. 81).
Ne moremo govoriti, da so pričevanja in Tagorejevi spisi kakršnikoli znanstveni, filozofski
zapisi ali mistična snutja. Le-ta izoblikuje tako, da nauke svetih spisov zdruţi s svojimi
izkustvenimi spoznanji v poezijo:
''Pomen ţivih besed, ki jih porojeva izkušnja velikih src, ne more biti izčrpan v nobenem sistemu
logične interpretacije. Vselej jih je treba razlagati s komentarji individualnih ţivljenj – in ona narede
vsako novo razmerje skrivnostni'' (Ibid).
''Za učence zahoda so veliki indijski religiozni pisci podobni obvladovanju zgolj nekakšna pregleda in
arheološkega interesa; za nas pa so ţivljenjskega pomena in ne moremo preprosto misliti, da so svoj
namen izgubili s tem, ko so bil njihove misli zapisane in kot povite mumije človeškega ţivljenja in
hrepenenja ohranjene v tem ovoju znanja za vse čase'' (Ibid).
Tagore ni imel ţelje po razširitvi hinduistične vere po svetu, saj je v skladu s hinduističnim
znanjem vedel, da je slava iluzija, ki ni trajna in se lahko destruktivno obrne proti
posamezniku. Ker je ţeljo po širitvi vedenja podal zelo subtilno in na nenasilen način, mu je
tudi uspelo, da je bila uspešno sprejeta, saj je zdruţil neokrnjeno tisočletno tradicijo in
moderno (zahodno) besedo, obenem pa ni pohabil ali zatrl nobene od njiju. Tagore je bil v
očeh zahodnjakov modrec, ki je prenesel ogromno znanja zahodnim pisateljem, pesnikom,
oziroma tedaj t.i. 'avantgardistom' v trenutku, ko je tam divjal divji kaos vojne. Na njegove
nauke se je skliceval in se po njih zgledoval tudi Kosovel, saj ga omenja v mnogih pismih
tako prijateljem kot sorodnikom.
45