tukaj - Univerza v Novi Gorici

4.4.2. LIKOVNA TENDENCA V POEZIJI
Avantgarde so vključevale gibanja, ki so prinašala svojevrsten razcvet v slikarstvu (Černigoj),
gledališču (Delak), glasbi (Karmela Kosovel, Marij Kogoj) in literaturi (Kosovel, Podbevšek)
z ubeseditvijo pesmi v prozi ali poezijo. Iz takega stanja sledi, to kar je prvi izpeljal italijanski
futurizem:
''(…) demolacija sintakse kot ideografske organizacije, teţenje v substratni, korenski govor, ki se otresa
slovniških-logičnih bremen, teţenje v likovno urejanje besednega gradiva, v čisto muzikalično
ekspresijo z nizanjem ustreznih ideografsko neobremenjevalnih fonemov ipd. Pogostne so tudi teţnje po
t.i. ''gruzifikaciji'' izraza, se pravi po funkcionalnem kombiniranju vseh teh izraznih moţnosti: besedno
gradivo se izraţa na ideografski ravni, vendar hkrati tudi s svojo likovno urejenostjo in premišljenim
izborom ter razporejenostjo ustreznih fonemskih enot. Govor je ''obremenjen'' s kar se da številnimi
izraznimi funkcijami'' (Ibid).
To prikazujejo Kosovelove likovne pesmi: Na postaji, Napis nad mestom, Ţandarji, Sivo,
Sferično ogledalo, Srce v alkoholu idr.(Kosovel, 1964) 78 , ki govorijo tako skozi svojo
likovno 79 kot tudi pomensko dimenzijo o mogočih rešitvah za človečanstvo. To pomeni, da
pesmi ţelijo poiskati rešitev preko slike in besede (čutno in zaznavno, slišno). Vendar je v
pesmih vedno mogoče najti kritiko ali posmeh zoper ideološko enoumje naroda ali pa opis
trpečega in tlačenega naroda. Vidik se izraţa prav preko Tagorejevih misli k Sadhani ali Poti
k popolnosti. Kot omenja Kmecl v svojem članku, se je Kosovel ţe pred letom 1924, v t.i.
'obdobje' avantgarde v Kosovelovi poeziji, druţil s Podbevškom, ki po Zadravčevem mnenju
velja za največjega avantgardista tedanjega časa (Zadravec, 1986). Vendar Kmecl meni, da je
Kosovel svoja dela in miselno usmeritev, predstavljeno po letu 1924, izoblikoval ţe veliko
prej, saj je opaziti prisotnost tako ''impresije (kontinuiranje slovenske nove romantike) [kot]
ekspresije''. V konstruktivizmu se začne Kosovelov preobrat k religioznosti, ki pripelje v
'obdobju' avantgarde do izrazitejše usmeritve pesnika k transcendenci, na katero pa je
zagotovo neposredno vplival tudi Tagore s svojimi nauki in vzhodno filozofijo.
Ta 'transcendenca' v Kosovelovih pesmih je bila predmet raziskovanja Alojza Rebule v članku
Srečko Kosovel ''minatore del misterio''. Teze, ki jih Rebula omenja, povzema tudi Rojčeva, ki
meni, da je kliše o Kosovelu kot pesniku Krasa in Kosovelu kot marksistu, demanti resnice, ki
pokaţe, da se je Kosovel obračal k transcendenci in stremel k t.i. 'absolutnem', univerzalnem
kozmosu, Bogu, Kristusu: ''Stremljenje k absolutnemu je pri Kosovelu presilno, da bi ga
lahko potešila leninistična beseda, pa čeprav komaj v zametkih, oţarjena od neke vrste
78 Omenjene pesmi zasledimo v ZD2 (Kosovel, 1974), na straneh 64, 71, 62, 43, 31, 29 idr).
79 Kmecl omenja, da se kaţe bodisi v matematičnih bodisi metafizičnih oziroma čezsnovnih verigah, konstruktih, da se dešifrira in ponotranji
preko vsakega subjekta posebej. Po Kmeclovem mnenju je bil potreben ''premišljen izbor'', saj je bila večina avantgarde v začetku 20. stol.
namenjena afirmaciji proletarcev (Kmecl, 1972).
42