tukaj - Univerza v Novi Gorici

4.4.1. AVANTGARDA V INDIJI
Indija je v obravnavanem času tradicionalna in v zahodnem vpogledu zaostala drţava, z
neproduktivno kulturno in politično tehnologijo, saj se vsi, ki Indijo ţelijo spoznati
pravzaprav posluţujejo tistih znanj, ki so se jim razkrila po angleški okupaciji.Ta tradicija ni
avtohtona, temveč precej prilagojena angleškemu kolonialnemu načinu ţivljenja,
''Rej, ki je utrl novo pot indijskemu filmu in mu dal več realizma, predvsem v upodabljanju
vaškega ţivljenja, je večkrat dokaj zadrţan do indijskega novega vala'' (Štante, 1980, str.
165). Indijska avantgarda je fokusirana predvsem na film zato, ker se sodobni reţiserji (t.i.
'reţiserji novega vala' ali 'neoavantgardisti') večkrat posluţujejo popolnega nasprotja, kar
nakazuje tradicionalna filmografija. Novi val prikazuje ţivljenje na cestah in vsakdanje
ţivljenjske razmere. Zanimivo je spoznanje, ki je omenjeno, kot vprašanje ''kolektivnega
uma'' glede avantgarde. Avantgardistični buditelj Reja mladim svetuje naj ''pozabijo na
evropsko avantgardo in naj gredo po svoji poti, naj bodo previdni in naj ne delajo napak''
(Ibid, str. 167). Kar je tu presenetljivo dejstvo, da se v tej dobi novosti pojasni najbolj
tradicionalna norma, ki jo zagovarja ţe ''stara budistična srednja pot'' ali drugače imenovan
''evangelij previdnosti'' (Ibid). Tako je vedno zagotovljen uspeh znotraj drţave, kar pa nikakor
ne more prodreti v tujino oziroma na zahod in v njeno filmsko distribucijo. Med evropsko in
indijsko avantgardo ni mogoče narediti komparativne študije, posledično tudi ni direktne
povezave med Kosovelom in Tagorejem, saj se je slednji kljub razgledanosti zavedal
evropske in indijske različnosti pogleda na ţivljenje in kulturo ter ni nikoli prinašal
avantgardistične usmerjenosti v Indijo ali iz nje.
Kosovel je predstavil poseben pogled na vsakdanje ţivljenje, na človekov pomen bivanja in
na pogled boga. Poglede je indirektno prevzemal po Tagoreju, kar lahko opazimo na nekaterih
literarnih delih. Tagore ni nikdar gledal na napredek človeštva kot na nekaj, kar bi se
oblikovalo, nastalo samo znotraj katerega koli obdobja, pač pa kot teorijo in izkustvo, ki nam
ga nameni bog. Te teze je učil tudi hinduizem.
''Znano je, da je proti koncu 19. stoletja evropsko humanistično civilizacijo zajel silen val nezaupljivosti
do ti. pozitivističnega fakta, tudi na ravni besed in govora. Beseda in govor tisti čas nista več zanimiva
kot nevtralna jezikovna fotografska plošča (naturalizem), zanimive postajajo njune iracionalne
pomenske plasti, metafizično ozadje fizičnega (simbolizem z nadaljevanji in inačicami).''
(Kmecl, 1972, str. 27).
Na teh tezah se začenja razumevanje, da je čas ''postopoma zanemarjal ideografičnost besede
in vse bolj poudarjal zvočnost in likovno izraznost jezikovnega gradiva''.
41