tukaj - Univerza v Novi Gorici

''Zdaj mi pesmi delajo veselje; bi jih nad štirideset in po večini dobre in prav dobre. Če bi hotel objaviti
vse, kar pa nikoli nisem misli, bi jih lahko izdal 300. To Ti ne govorim iz samohvale, marveč zato, da
vidiš, da delam. Ti si ne moreš misliti, kako me podţuga odpor od vseh strani (…) Ţivljenje je tragično
samo v enem slučaju: če je neumno in omejeno (…) Knjigi bo naslov Zlati čoln. Soglašaš?'' (Ibid).
A Kosovel je razumel pomen dela veliko bolje kot njegov brat Stano, saj se mu je zdelo
pomembno za človekovo rast, potovanje k sebi in bogu, kar potrjuje slednji sestavek:
''Misel na zbirko je v Kosovelu bolj in bolj dozorevala in dobivala vedno jasnejše obrise. Da se ni rodila
niti iz kakšnih prostrasnskih, gmotnih nagibov niti iz bolestne teţnje po litrerarni slavi, marveč iz
zavesti lastnega poslanstva, je danes jasno vsakomur, kdor pozna njegovo pesniško izročilo. Ni pa bilo
to jasno takrat marsikomu iz njegove najbliţje okolice, razen seveda ozkemu krogu njegovih prijateljev''
(Kosovel, 1964, str. 425).
4.3.2. LISSITZKY, NAGY, KANDINSKI
Kosovela in Černigoja je zagotovo druţil konstruktivizem in obenem ''predstavljal (…) zelo
pomembno poglavje v proučevanju slovenske umetnostne avantgarde'' (Rojc, 2007, str. 288),
kar pa ju povezuje je tudi njuna vizija, prenesena v zvočnost barv. Tako kakor se je Kosovel
prepuščal ''zvoku barv'' 75 v KONS-ih, v Integralih, je tudi Černigoj, po navedbah Rojčeve, to
eklektično slikarstvo, izraţal skozi slikanje (Rojc, 2009). Kandinskega omenjam, ker je imel
zelo specifičen pogled na človeka in svobodo kot tako, kar je razvidno iz navedbe citata, ki ga
omenja Rojčeva (pismo Kandinskega Schönbergu, aprila 1923):
''Cenim Vas kot umetnika in kot človeka, verjetno najprej kot človeka in šele nato kot umetnika. V takih
primerih je narodnost res poslednja stvar, o kateri razmišljam – povsem nebistvena je zame (…) Samo
med svobodnimi ljudmi se lahko pogovarjamo o tem. Kdor ni svoboden, to narobe razume. (…) Malo
nas je, ki si lahko dovolimo na nek način notranjo svobodo . (…) Ni velika sreča to, da je človek Ţid, ali
Rus, ali Nemec, ali Evropejec. Veliko bolj pomembno je biti človek. Vendar mi moramo stremeti po
tem, da postanemo ''nadčlovek''. To je naloga redkih posameznikov'' (Rojc, 2007, str. 290).
Rojčeva še pridaja, da to povzema znano Kosovelovo trditev:
''Moje ţivljenje je moje, slovensko, evropsko in večno'', ki se, seveda, v nobenem oziru ne navezuje na
posameznika na Nietzscheja, ampak, nasprotno, vodi v razmišljanje o vlogi posameznika, človeka,
znotraj neke generacije, ki, pravi Schönberg, ne pozna več sanj'' (Ibid).
Leta 1924 sta Kosovel in Černigoj intenzivno delovala tudi na t.i. revijaštvu, saj sta načrtovala
glasilo Konstruktor. Konstruktivizem naj bi se oblikoval v ''Sovjetski zvezi kmalu po oktobrski
revoluciji, vsekakor pa okoli leta 1920'' (J. Kos, 1986, str. 248-256). V literaturo na
Slovenskem ga je zagotovo najbolj vpel Kosovel, od leta 1924 dalje pa se je:
''(…) ustanovil »literarni center konstruktivistov«, [ki] se zavzemal za izrazito »zavestno« in
»tehnizirano« umetnost ter hotel biti resnični »odsev organiziranega navala delavskega razreda«''
(Ibid.).
75 ''Dokaj eksplicitno pa v pesmi v prozi z naslovom Troje barv: po jasni navezi na znameniti Blauer Reiter se je Kosovel v liriki Modri konji
dokaj očitno ţelel pokloniti razmišljanju o duhovnosti v umetnosti, o kateri je Kandinski razmišljal in postavil tudi svojo teorijo o barvah, ki
so odraz določenega duševnega stanja ali razpoloţenja (…)'' (Rojc, 2009, str. 287).
38