tukaj - Univerza v Novi Gorici

poosebljeni etos, temveč je vse kot 'mašinerija brez zavor' drvelo v propad. To je doba, ki
čutečega subjekta/pesnika, pravzaprav dopolnjuje v spoznanju in pribliţevanju samemu sebi,
kajti pokaţe mu tisti negativni pol ţivljenja, ki ga subjekt/pesnik ne ţeli. Tako hodi po poti iz
kaosa v kozmos, do samorealizacije.
Zato Zadravec meni, da Kosovelova ekspresionistična umetnost:
''(…) niti estetsko niti ţivljenjsko ni bila tako silovita, da bi mogla popeljati iz etičnega kaosa v moralno
uravnoteţena ţivljenjska razmerja. In Kosovel ni napisal nobenega eseja, v katerem bi se neomejeno
zavzel ravno za ekspresionizem (…) imel ga je le za oznanjevalca (…) 'jutranje zarje' ali za začetek
takšne nove literature, ki naj bi brezizhodno aktivno delala za človekovo 'poslednje vstajenje' (Ibid, str.
144).
Velikokrat so se smeri v slovenski literaturi razlikovale oziroma So odstopale od vodilnih
evropskih literarnih smeri, čeprav so se pojavljale in se razvijale skoraj istočasno. A v
ekspresionizmu je bilo časovno zelo usklajeno ustvarjanje v literaturi in ostalih smereh
umetnosti tako na Slovenskem kot drugod po Evropi. Lahko bi sklepali, da gre za skupni
vzrok, ki je bil pravzaprav doţivljanje vojne morije povsod po svetu. Narodi so se razlikovali
v načinu reakcije na dane okoliščine oziroma na t.i. 'pod-smernice' kot je bil futurizem
(futurizem v Nemčiji, futurizem v Italiji, futurizem v Rusiji) , nikakor pa ne moremo govoriti
o enotni temi v obdobju, ki ga preveva skupno občutje pesimizma.
''Na Slovenskem je ekspresionizem komajda historičen pojem za literarno smer, ker je literatura, ki naj
obseţe, vse prej kot homogena enota s posebno strukturo, iz katere bi se tvorili enakovrstni motivi,
teme, forme'' (J. Kos, 2007, str. 284).
Če govorimo o ekspresionizmu v pomenu 'prave literarne smeri' na Slovenskem, ga lahko
dojamemo samo v okviru:
''(…) globinske strukturne podlage, ki literaturo obdobja opredeljuje podobno, kot so jo za svoj čas
pojmi romantika, naturalizem in simbolizem, se pravi ne samo vsebinsko in formalno, ampak iz
temeljne duhovnozgodovinske strukture, ki zajema oboje'' (Ibid, str. 286).
Po letu 1918 so se pojavljali poleg ekspresionizma tudi istočasna avantgardna gibanja v
okvirih futurizma, dadaizma in konstruktivizma. J. Kos poimenuje to 'skupnost', kot
modernizem, pri katerem je mogoče opaziti Kosovelovo religioznost. Ta se obrača za zgledi
Tagoreja in Bezruča, na kar opozarja tudi Kos, ko pravi:
''(…) razlika med Kosovelom in Tagorejem [je] ta, da je Kosovel v primerjavi s Tagorejevim
panteizmom gradil doţivetje Boga, ki ga razume preteţno kot osebo, zakrito s simboliko Kristusa, kot
spontan psihičen akt lirskega subjekta, kot doţivljaj njegove vase obrnjene subjektivitete, ne pa kot
opesnjenje apriorne in objektivne metafizične transcendence. To bi bilo mogoče v smeri panteizma, ki
ga pa Kosovel ne more sprejeti, saj ostaja – podobno kot Cankar – navezan na dualizem krščanske
tradicije'' (Ibid, str. 298).
36