tukaj - Univerza v Novi Gorici

vizionarju, ki menda pozablja, da mu po ţilah teče 'samo sok današnje dobe', o oblikah, ki so lahko le
osebne, če hočejo biti umetniške in se zato večno spreminjajo, z njimi (…) tudi lepota'' (Ibid, str. 58).
Kosovel predstavlja trpljenje kot bolečino, izraţeno skozi lirski subjekt, ki opisuje psihofizično
bolečino in bolečino Človečanstva. Bolečina je korak k spremembi, zato ne govorimo
zgolj o razumskem dojemanju, pač pa o izkustveno-razumskem sprejemanju in razumevanju
potrebe po njeni dovršenosti in zaključenosti.
Ena izmed Kosovelovih tem, v eseju Umetnost in proletarec, je prav notranja človeška stiska,
ki povzroča bolečino. V času ekspresionizma je proletarski ţivelj s 'kriki' in 'nokturnimi'
barvami opozarjajo na bivanjsko stisko v človeku, medtem ko futuristi izraţajo nekakšno
notranjo ţeljo, ki ni bila udejanjena, temveč je ostala prikrita v fikciji, obenem pa povzročala
to isto nelagodje, nemoč, jezo. Da človek razume pomen, zakaj je prišlo oziroma mora priti do
bolečine, mora uporabiti um, ki pa ga je mehanizacija v začetku 20. stol. zavirala. Kosovel
sprašuje, ''zakaj izobraţevati, čemu kultivirati ljudstvo'', hkrati pa ţe podaja odgovor, ''ker je
edino kultura tista, ki lahko prenovi in preobrazi človeka'' (Kosovel, 1977, str. 26). Bolečina
je del procesa in je nujno potrebna, ker svari pred dobrim in zlim, opozarja, kaj je za človeka
dobro in kaj ne, hkrati pa pripelje do preobrazbe. Preobrazba pa je pozitivni dejavnik, v
kolikor ne postane ideologija, saj slednja zopet pripelje do točke 'narodnega enoumja', namen
kulture pa je, da ''usposablja človeka pretrpeti in ţrtvovati se za zmago ideje'' (Ibid).
Omenjena ideja se je v času, v katerem je ţivel Kosovel, smatrala kot nekaj, kar mora biti
enoumno usklajeno kot večinsko mnenje, a vedno v podporo politični ideologiji, ki je bila
osnova za nevarno delovanje nacije. S tem se jasno izriše, da je vzrok bolečine, ki je preţemal
tako Kosovelove pesmi kot tudi njegova ostala literarna dela, v nacionalizmu.
''Umetnik, ki je v vojni doţivel tragedijo človeka, se je uprl druţbi, v nji zagledal krivca – zato se je
vrgel v naročje skrajnemu individualizmu ničejanstva. Osvoboditev individualizma pa je zagledal v
anarhizmu'' (Zadravec, 1986, str. 142).
''[Kosovel] ni priznaval niti zgolj idealnega izvora umetnostne smeri niti jih ni imel zgolj za
nasprotujoče člene prejšnjim stilom, torej zgolj za dialektično zakonitost znotraj zgodovine umetnosti,
je tudi ekspresionizem motiviral predvsem s stvarnim človeškim stanjem in druţbo, njegovo vsebino in
obliko je vezal na ţivljenje vojnega in povojnega časa. Trdil je, da ekspresionizma ni rodil nazor, niti se
ni rodil 'v umetnosti', rodil se je ' v ţivljenju', rodila ga je evropska 'gospodarska vojna', na Slovenskem
pa je pognal po vojni 'iz naših obupnih razmer, iz štirikratne razkosanosti naroda'. Nastala je nova doba
ali 'doba ekspresionizma v ţivljenju', 'mrtva generacija' te dobe je vsesala 'glad in grozo vojne', hkrati pa
začutila, da so v prihodnost obrnjene niti potrgane, da je bila zapredena v brezpotje kaosa: In rodil se je
ekspresionizem iz človeštva'' (Ibid, str. 143).
Če povzamemo nekatere teze iz zgornjih okoliščin, lahko rečemo, da je ekspresionizem v
tedanjem času nastal na osnovi atmosfere, ki je prevladovala v svetu. To je bil svet
industrializacije, mehanizacije in sile, ki ni dopuščala čutenja, etičnosti, človeka ni jemala kot
35