tukaj - Univerza v Novi Gorici

individuum enota zase, ki nosi ta isti kozmos v sebi. Cilj je soţitje prvega z drugim in
obratno. Indija je dajala ves čas poudarek prav na sozvočju med individuum in univerzumom.
Za soţitje individuuma in univerzalnosti je potrebno razviti dvoje: ljubezen in potrpeţljivost.
MATI
Mati ima posebno mesto, ne samo kot figura rodnice, temveč narave, zemlje, kozmosa, torej
ni vezana na ţenski spol, pač pa na simbol 'Biti'. To tematiko Kosovel pravzaprav vpleta v
vsako pesem, kjer opiše naravo, zemljo 73 , pokrajino (Kras) in tudi konkretno omeja mater. Pri
slednjih opisuje svoja čustva (bolečina, obup, resignacija …). Pesmi s pridihom
nihilomelanholije, resignacije in ţalosti je mnogo, v pesmi Mati pa nam lirski subjekt razkrije
občutek svoje nemočiin utrujenosti:
''O mati (…) kraške stene so me podrle, pobile do tal. (…) na mojih prsih so kraške stene, ne vem, kako
bom ţivel. (…) Čutim, kako lije iz srca kri, čutim brezmoč svoje strte roke, čutim brezmočnost svojih
sanj'' (Kosovel, 1964, str. 122).
TRPLJENJE
Tretji princip je trpljenje, ki pa ni vezan na ţrtvovanje in kruto objokovanje ţivljenjske usode,
temveč je vpeto v trojico. ''Trpljenje kot posebna moč, ki kristalizira osebnost, zlasti še
trpljenje v imenu ideje, torej bojevito trpljenje'' (Zadravec, 1986, str. 57).
''Resnico ugledamo, ko usmerimo svoj razum v neskončnost. Ideal resnice ni v oţini sedanjega, ne v
našem neposrednem dogajanju, ampak v zavesti o celoti, ki nas preizkusi s tem, kaj bi 'naj' imeli od
tega, kar 'imamo'. (…) V svojem ţivljenju imamo ta čut za Resnico, ki je vselej večji, kot se dozdeva
(…) Zlo ne more zamejiti poti ţivljenja v njegovi visoki nameri in ga ne more v ničemer oropati. Zlo
namreč lahko gre naprej samo, če raste v dobrem; ne more obstati in sprejeti bitke z Vsem. (…)
Opravilo razuma je namreč ravno spoznavati resnico po laţeh – in zanje ni nič drugega kot nenehno
upepeljevanje napak, da bi očistili svetilko resnice'' (Ibid, str. 113).
Tagore vpeljuje tematiko trpljenja kot odrešitve, vendar moramo ugotoviti, da ne gre za
mučeniško trpljenje, pač pa proces čiščenja v dobrobit človeka, kot del 'poti k popolnosti', k
zdruţitvi duše z bogom. Tagore to tematiko subtilno nakaţe v pesmi Kar pride, v kateri prosi
oklicanega, naj iz ''(…) tvojih dobrovoljnih rok, sprejmem. Za drago ne prosim (…)'', Govori
v imenu '''prosjaka'', ki prosi oklicanega (bodisi človeka bodisi boga) za ''vse, kar (… ) ima'',
ne glede na to, ali je lepo ali grdo.
''Samota-mati-trpljenje so po ţivljenjski filozofiji pesmi v prozi nosilni stebri ţivljenja. Krog
reflektivnih pesniških proz lahko sklenemo z onimi, ki govorijo o pesniški besedi s Krasa, o pesniku
73 Mati kot simbol zemlje je nakazana v pesmi Mati, poljubljam tvoj kruh (Kosovel, 1967, str. 84): ''Mati, poljubljam tvoj kruh, ki mi ga
bedna pošiljaš; vem, da je kri vtisnjena vanj, kri; poljubljam ga vdan (…)''. Pesem lahko razumemo, da simbolizira mati v teţkem
bivanjskem stanju, ki sinu pošilja hrano za preţivetje, ali pa gre za simboliko, ko mati, kot zemlja, daje vsakdanji kruh, hrano za preţivetje,
kljub temu, da 'krvavi'. Kri je sinonim za vojne razmere, ki so divjale v času pesnikovega pesnjenja po celem svetu.
34