tukaj - Univerza v Novi Gorici

''Bivanjske groze pa [Kosovel] ni umeval samo kot posledico zatiralskega tipa 'kulture', ampak tudi kot
nekakšno usodno sestavino vesoljnega ţivljenja. Štel je za del tega ţivljenja, za odvod 'vesoljne duše',
kot je za tak odvod štel tudi kamen in vsako drugo stvar. To pa pomeni, da se je umeval tudi po
''tagorejevsko'' ('Velika Enota''), hkrati pa tudi simbolistično, saj so tudi nekateri evropski simbolisti
razmišljali o 'vesoljni duši' (Ibid, str. 57).
4.2.8. TEMATSKA TROEDINOST
Pri tem se izraţajo tri teme: bit, mati, trpljenje. Pesem Prerojenje, ki prikazuje misel samoti
(Kosovel,1964, str. 362) je vezana na ţeljo po notranjem miru. Subjekt kliče po samoti (''Sam,
sam, sam moram biti …''), ker si ţeli uvida, spoznanja resnice (''Vsako telo neprozorno v
prozornost preliti (…) vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti (…) v večnosti sebe in v sebi
večnost odkriti, svoje prozorne peruti v brezdaljo razpreti''), da pride do točke zlitja duše z
vesoljem, ki človeka dvigne iz neznanja v spoznanje, iz budno-spečega v prebujenega (‘‘da
občutim v sebi le eno veličast vesolja tihega: Rast'') in doseţe končen cilj (''… in mir iz
onostranske pokrajine vase ujeti'').
''V tišini je zbranost, v samoti posvečenje … šele ko si sam, si z vsemi ljudmi, šele ko si sam, ko ne
vidiš njihovih obrazov, šele ko si sam, ko ne slišiš njihovih besed, jih vidiš in ljubiš. Kajti besede so kot
oblaki, zakrivajoči jasnino. Človek je jasen šele, ko molči, šele takrat je odkrit'' (Kosovel, 1974, str.
272).
BIT
Prvi princip, ki se ga je oklepal Kosovel, je bila 'teţnja k biti', saj ‘‘vsakdo doţivi v svojem
ţivljenju poraz, vsakdo gre skozi poţar, vsakdo pade ubit, da vstane veličastno in mlado (…)''
(Ibid, str. 275). Nakazana je destrukcija, ki se mora dovršiti, da pripravi prazen prostor za
novo konstrukcijo oziroma ekspresionizem. Moje subjektivno mnenje je, da Tagorejeva tema
o biti vsebuje v vsakem verzu obravnavanih pesmi, ki jih pesnik snoval, prepletenost s temo o
bogu, o spoznanju, o samorealizaciji. Tagore prikaţe v pesmi Čestokrat se čudim 'bit', ki
prebiva v vseh ţivih bitjih:
''Čestokrat se čudim, kje leţe skrite meje spoznanja med človekom in ţivaljo, ki ji srce ne pozna
nobenega govorjenega jezika. Skozi kateri prvotni raj v oddaljenem jutru stvarjenja je beţala prosta
steza, na kateri so se njih srca srečevala? (Tagore, 2009, str. 103) ''
Tagore predstavi t.i. 'padec Ikarovega sna' oziroma uvid: ''Zdi se, da sta se prijatelja srečala
okrinkana in se preoblečena drug v drugega komaj prepoznala'' (Ibid). Bit, ki ne razločuje, ne
postavlja meja in edina lahko odstrani iluzijo, masko, ki jo nosi 'um', da je človek večvreden
od kamna ali ţivali. Človek je isto kakor vsa materija obstoja na tem planetu in vse, kar oko
zazna. Po eni strani je t.i. 'del (kozmičnega) kolektiva', po drugi strani pa je človek kot
33