tukaj - Univerza v Novi Gorici

Pri Kosovelu je motiv smrti 72 povezan z ''dogodki v prirodi, v določeni pokrajini'', z letnim
časom, doma in na potovanju, ob pogledu na človekovo delo in trpljenje, ki ga ''odkrije (…)
na vaškem obhajilu, v večernem zvonjenju zvonov, med ugašanjem dneva pred zgostitvijo
mraka'' (Ibid, str. 92/93) in v opisu krajevne značilnosti na trgatvi:
''Otoţja, tudi smrtnega otoţja v njegovi poeziji ni mogoče razloţiti niti z dozdevnim narodno tipološkim
vzrokom – narodna razkosanost ga je sicer zelo bolela, vendar razkosanost ni duševna specifika neke
človeške skupnosti – niti ne s pokrajinsko tipiko. Naj je Kosovelov smrtni motiv še tako pogosto vezan
na Kras, na pokrajino, prihaja turobni ton iz istega počela, kot v večini drugih pesmi. To počelo, to
rodišče tragičnih tonov je bila njegova brezmejna ranljivost ter občutljivost za stvari, ki človeka
zasuţnjujejo, mrtvačijo, izvirajo pa iz 'krutega časa', kot je sam imenoval razmere, v katerih je delal''
(Ibid, str. 94).
4.2.7. HREPENENJE PO 'PREHODU' V SMRT, NIČ, K BOGU
V Kosovelovih ekspresionističnih pesmih zaznamo hrepenenje po smrti. Ta se pri Tagoreju
kaţe kot hrepenenje bo bogu ali kot v pesmi Gostom, ki morajo oditi, kjer so smrtniki
pospremljeni v poslednji sen, ki pa je vedno nakazan kot del prehoda. Tako pri Tagoreju kot
pri Kosovelu je smrt 'prehod ali preliv v novo rojstvo'. Kosovel v pesmi Padati prikaţe
''subjekt [ki se] hlastno in burno staplja z vesoljem in z olajšanjem doţivlja lastno smrt'' (Ibid,
str. 95). V pesmi O, saj ni smrti pesnik ne govori, da ni fizične smrti, temveč kaţe na
razumevanje smrti v duhovnem pogledu. Smrti ni, saj je vse le prerajanje in mirno stapljanje
subjekta (bitja) z vesoljem. Menim, da pesem vzbuja v bralcu občutek brezteţnosti, ko pravi,
da se ‘‘samo odmikaš (…) samo tih postajaš, samo sam postajaš, sam in neviden (…) samo
padaš (...) padaš, v prepad neskončne modrine'' (Kosovel,1964, str. 394). Opazimo lahko
pesnikovo nagibanje k razumevanju večnosti človekove duše in da smrti ne razume zgolj v
kontekstu fizičnega nedelovanja, kar je zelo sorodno temu, kar kaţe vzhodna modrost – da je
smrt le proces, prehod.
Zadravec meni, da:
''Kosovel (…) smrti ni le mirno sprejemal, ampak jo je ostro odklanjal: evropski ''v dno duše potrt
človek, ki pričakuje smrt'', je bil zagonski motiv za njegov napad na smrt. Vzravnati človeka, ki
''onemogel leţi na tleh'', preklestiti in sprostiti ga s pesniško besedo v silno dejavnost, je bil neposredni
cilj njegovega protismrtnega upora'' (Zadravec, 1986, str. 96).
Kosovel pa na smrt ni gledal kot na usodo, kot nekaj proti čemur se je potrebno nujno boriti
ali pa jo absolutno častiti.
72 Balada o brinjevki je po Zadravčevem mnenju in po besedah Stana Kosovela pravzaprav ''strnjeni izvleček motiva smrti v njegovem prvem
krogu, saj je res, da je pesnik v njej 'z nekaj beţnimi, močno izrazitimi potezami uporabil to, kar je pozneje razčlenjeno in občečloveško
poglobljeno izpovedal še v vrsti drugih pesmi o smrti'' (Ibid, str. 93).
31