tukaj - Univerza v Novi Gorici

''(…) tebi Karmela, bi priporočil Schopenhauerja, ko Tagoreja prečitaš. Poglabljaj se, delaj!
Za ţivljenje se ne boj, nam, ki nam ni za formo, bomo ţe ţiveli (…)'' (Kosovel,1977, str. 500).
Medtem ko se je sam raje obrnil na Vzhod in tam iskal odgovore na vprašanja o
'eshatološkem bivanjskem namenu, moralnem bistvu stvari in odgovornosti, a tak
ekspresionist je bil v pesnikovih očeh enostranski subjektivist (Zadravec, 1986, str. 140).
''Ekspresionist kot oblikovalec [se je] odrekel naravnim modelom oziroma poznal doţivljaje, za katera
vnanja stvarnost ni imela kritja, ter se zato izpostavljal nevarnostim estetskega solipsizma, kar je
vsekakor zaman poskušal dokazati osebno moč nad naravo, nad zakoni objektivne stvarnosti'' (Ibid, str.
141).
V slovensko literaturo je ekspresionizem prihajal v zelo raznolikih podobah in oblikah
(sociološko, religiozno, mehanično…), med njimi je posebno opazna socialno-religiozna
tematika, h kateri se je Kosovel vedno znova vračal po odgovore na bivanjska vprašanja.
4.2.4. IZ TESNOBE DO PADCA IN SPOZNANJ
Nerazumevanje bivanja, prepleteno s socialno stisko zaradi okupacije naroda, je pesniku
povzročalo tesnobna občutja, ki so vodila v obup, potrtost, osamljenost.
''Kosovel je v trenutkih obupa, potrtosti, osamljenosti zares iskal tudi mistično transcendentalno oporo
[a je kasneje] docela zbrisal konfesionalni obred [ob spoznanju, da] človek ostane sam pred ''belim
Kristom'', in ta beli Krist ni nič drugega, kot človek sam s seboj, človek kot etični bojevnik, njegovo
poslednje obhajilo so njegova svetla stremljenja, je njegov plemeniti duh ''(Zadravec, 1986, str. 90).
Menim, da je Kosovel preko pesmi Psalm (Kosovel, 1967, str. 197) pozval boga in s tem
priznal njegov obstoj, v pesmi Poslednje obhajilo pa pesnik stori ravno nasprotno – nakazuje,
da boga ni (Ibid, str. 399), saj v prvi predstavi praznega človeka, človeka brez vere, brez
upanja, brez sočutja in čuta za človečanstvo, v drugi pa subjekt doţivi preobrat in spoznanje.
V prvi pesmi najprej zaproša za usmiljenje Boga v ednini, nato v mnoţini. Kar pesnik jasno
nakaţe, je, da človekova ''praznota'' vodi v druţbeno ''samoto''. Omenja simboliko plašča, ki
predstavlja okrilje, varnost. Iz pesmi je razvidno, da subjektu/kolektivu primanjkuje občutek
varnosti. Izraţen je klic po bliţini, po prehodu oziroma spustu iz transcendence v imanenco.
Nagovarja ga naj ''stopi v ta stekleni čas'' in odpravi vse iluzije (''kar je pozorno, naj potemni
in kar je blizu, naj se izgubi''). Gre za klic po odrešenju iz t.i. labirinta brez vrat. V pesmi
Poslednje obhajilo so nakazana podobna občutja 'nezaščitenosti', poniţanja, poraza in
trpljenja. A ravno v tem padcu bo njegovo vstajenje, saj je nakazana zadnja točka tega
ţivljenja, ko bo prišel pred belega Krista, s smehljajem in razsvetljenim obrazom. Pesem
nakazuje, da bo odvrgel vse maske oziroma iluzije in stopil predse tak, kakršen je v resnici.
28