tukaj - Univerza v Novi Gorici

Pri impresionizmu Srečka Kosovela lahko govorimo o tem, da je bil Kras ''v pesniku'', vendar
se je bolje vprašati, ali ''ga je [Kras] razosebil in je bil pesnik le njegov odsev, le njegova
čustvena barvitost, ali pa to ni bil, ker je bil človek mogočnega, osvobojenega intelekta''
(Zadravec, 1986, str. 17). V pesmih 61 , kjer navaja ''vas'' ali ''Kras'', omenja obrise in barvito
podobo pokrajine in izraţa impresijo v zelo čisti obliki.
4.1.4. NOSTALGIJA V POKRAJINI
V pesmi Na večer zagori pesnik vplete 'ognjeno pokrajino', ki nam prikaţe nostalgičnost skozi
vso pesem. Pesmi so tesno povezane z občutjem pesnikovega doţivljanja v pokrajini, ki je
bila okupirana. Problematika nacionalnosti je prisotna od samega začetka pesnikovega
ustvarjanja. Kljub temu pa pesniku nesvobodna in zatrta pokrajina pomeni več kot
svobodnejša, siva in meglena, temačna Ljubljana. Medtem ko mu je ţe sama kraška beseda
predstavljala ''poetsko načelo preprostosti, pristnosti, naravnega izraţanje v impresionistični
pa tudi v drugih pesmih'' (Zadravec, 1986, str. 19).
Pokrajino zaznamo tudi pri Tagoreju, pri katerem je njen opis pravzaprav refleksija, ki je iz
občutja le-te uvidena v zunanjem svetu. Ne gre za refleksijo, ampak transformacijo onega
izven človeka v človeka in obratno. V pesmi Bil je poldan, iz zbirke Vrtnar, pesnik predstavi
simboliko sonca, ki ga pesnik privzame iz pokrajine. Preko pokrajine v isti pesmi tudi navaja,
da je lirski subjekt opravil svojo dolţnost – karmo (''dokončala sem svoje delo''). Njen cikel 62
se je zaključil, ostala je ''sama (…) na svojem balkonu''. Tudi Kosovel sonce opisuje v zelo
sinonimnem opisu, kakor ga poda Tagore, saj uvidi v njem dvojno moč. Moč zatona in moč
vzhoda. V pesmi Sonce (Kosovel, 2009, str. 229) navaja omenjeni dualni koncept: ''In sonce
je ţivljenje, in sonce je smrt, in poje in sije in sveti, in vendar vse to, vse to je treba ţiveti''.
Zelo simbolično prehaja tudi iz tostranstva v onostranstvo, ko pravi, da ni razlike, če še naprej
ţivi ali umre, saj ''še na pokopališče sonce sije''. Trudnega popotnika, ki je sinonim za
človeka, utrujenega od ţivljenja, nagovarja naj ''tu se spočije''. Pesnik zapiše pomen sonca v
darovanju ţivljenja in njegovem vzetju, z radostjo in vedrino, saj je njegov dom 'svet': ''Na
bregu vinogradi, v dolu so njive in vedno sem med brati''. Sonce kot simbol luči pa osvetljuje
tudi ‘‘najtišja spoznanja’‘, ki jih predstavi preko pesmi Tiha pesem (Kosovel,1964, str. 125),
ko pesnik omenja, da je noč, tema, čas za umiranje, a v njem se tedaj prebudijo vsa čustva, ki
so potlačena. Prebuditev čustev prinašajo ''(…) v mojo temno sobo (...) sneţne pokrajine svetli
61 Pesmi iz Kosovel, 1967 (npr: Kraška vas, Balada, Oktober, Ţene s polja, Pesem s Krasa, Bori, Večer pod rdečo sipino, Jesen, Skala,
Kraške ceste, Goreče pismo, Na večer zagori idr.).
62 Omenjen je ţenski lirski subjekt.
24