tukaj - Univerza v Novi Gorici

''[Kosovel] ni bil pokrajinski impresionist, ves obrnjen navzven, predan na milost in nemilost trenutkov''
in ni ''neprestano podlegal vizualnim in aditivnim vtisom, [zato] skupaj nima prav nič opraviti s tradicijo
našega impresionizma in simbolizma, marveč je v celoti njegovo, novo'' (Zadravec, 1986, str. 13).
Zadravec meni, da je vzrok za prehajanje iz ene opisnosti v drugo, vedno večje pesnikovo
spoznavanje sveta in širjenje ţivljenjskih nazorov:
''[Kosovel ni] mogel več obstajati na mestu in medleti negibno pred predmeti in stvarmi ter jih samo od
daleč popisovati po njihovi površinski pojavnosti'', ''zato ni bila njegova odločitev, da se odpove
impresionistični opisnosti in se oprime konstruktivizma, nikakršna prazna hipna muha (…)'' (Ibid).
4.1.2. OBRAČANJE NA VZHOD
Pri tem opazimo Kosovelovo obračanje na vzhod, saj govori o tematiki 'nadzemeljskega jaza'
in abstraktnosti, ki je višja od človeka, kar je najbolj razvidno iz pesmi Razočaranja (Kosovel,
1974, str. 65-66), saj v njem sebe identificira preko besedne zveze ''nepremagljivi jaz''.
Obenem pa uvidimo, da gleda tudi na ta ''jaz'' kot abstrakt, nekaj višjega, saj ga poimenuje
''nadzemski [jaz, ki] preklinja vas'' 60 . Lirski subjekt, ki simbolizira tudi pesnika samega, pravi:
''(…) jaz nisem z vami, sam s seboj hočem biti. Jaz ne jočem s solzami. Sam moram vse dopolniti (…)
vse [se bo] dopolnilo (…), kakor mora biti. [Čeprav se] nepremagljivi (…) bori (…) srce ne (…), duša
ne kloni, [a] mi vsi smo bolni [in] moramo umreti (…), ni nam trpeti, ni nam ţiveti'' (Ibid).
Nakazuje se pomembna tema, ki jo Kosovel vpelje preko Tagoreja, kajti smrt kot odrešitev in
ponovno rojstvo je pravzaprav kozmični ples, ki ga vzhod poimenuje reinkarnacija.
4.1.3. IZ DEPRESIJE V EKSPRESIJO
Impresija se kaţe tudi v Kosovelovih pesmih o Krasu, a vse to je pesnikov začetek
umetniškega izraţanja, preko katerega prikaţe subtilno čustveno depresijo, ki se v
ekspresionizmu, skladno z okoljem in bivanjskimi razmerami, stopnjuje do še večjega
občutka bivanjske brezizhodnosti, videnja boljšega jutri in osvoboditve človekove duše
oziroma biti, t.i. stanje nihilomelanholije. Zadravec meni: ''Pesmi in pisma potrjujejo, da je
Kras osnovna paradigma Kosovelove pesniške in druge biografije, trajna zasnova njegove
lirike in osebnosti'' (Zadravec, 1986, str. 17).
Zadravec pokaţe, da je Kras vpet tudi v realistični pesmi:
''Estetska in vsebinska smer Kosovelove realistične pesmi je potemtakem določena s paradigmo Kras,
od impresionistične pa se loči po tem, da bolj kot ona ubeseduje tudi človeka v dogodku in je predvsem
tipično baladna. Poleg socialnega in nacionalnega motiva gredo vanjo tudi pesnikovi samogovori, ki
bivanjsko misel zgodovinsko aktualizirajo in izraţajo z otipljivimi stvarmi'' (Ibid, str. 54).
60 Ko uporabi mnoţinsko obliko ''vas'' pomeni, da gre za ljudi, ki so del višjega jaza oziroma biti (v indijski filozofiji je omenjena kot
Paramatma ali najvišja bit, katero Atma ali individualna duša, išče tekom ţivljenja), ki so del subjekta samega. Kar je v enem človeku je tudi
v drugih ţivih bitjih. Če bi človek to spoznal, uvidel sebe v drugih, bi bilo nasilje odpravljeno.
23