tukaj - Univerza v Novi Gorici

zmoţen v kratkem ustvarjalnem obdobju preseči to, kar mnogim ne uspe še danes: zmoţnost
presoje, kaj je zares vitalna poezija in kako ta vitalnost lahko pripomore človeku oziroma
bralcu. Kosovel omenja snutja za svojo prvo pesniško zbirko Zlati čoln, ki naj bi vsebovala t.i.
''barţunasto liriko'' ali kot omenja pesnik sam:
''Kdor vzame po nesreči to knjigo v roko naj se ne razočara nad barţunasto liriko, ki jo je pisal
mladenič, od katerega sem se pravkar poslovil. Res je barţunasta lirika! Zlate zvezde, vse orošene od
pomladnega deţja, grobovi, z belim cvetjem okiteni … Naši pesniki in nepesniki niso pošiljali knjig s
predgovori v svet. Vsaj sami jih niso pisali (…). A današnji čas je tak, da se mora človek opravičiti nad
mehko besedo, ki se je utrnila iz sveţega, mladega srca, da se mora opravičevati zato, ker te transmisije
vse preveč šume, transmisije v tvornici svetovnega kapitala, in ker je preveč čudno, če v dobi, ko se
postavlja v svetišče tega svetovnega boja peklenske stroje, če se v tej dobi drzne govoriti mladenič čisto
preprosto, odkrito, mehko, zato ker se je zgubil v opojni pomladni niči in blodil po poljani sanj pod
zvezdami'' (Kosovel, 1967, str. 426-427).
Namerno izbrane pesmi kaţejo preteţno na impresionistično liriko:
''[S] čustvenimi poudarki v besedi in tonu svojo 'barţunasto liriko', pretiho in preneţno, da bi mogla
prevpiti šum 'transmisij v tvornici svetovnega kapitala'', hkrati pa se poslavlja od sentimentalnega
mladeniča, ki se je drznil govoriti povsem ''preprosto, odkrito in mehko'', in to v dobi (…) peklenskih
strojev'' (Kosovel, 1974, str. 118).
4.1.1. ODLOČITEV ZA PREOBRAT
Kosovel izraţa stanje zadovoljstva nad svojimi odločitvami:
''Sedaj, ko se pravkar poslavljam od sentimentalnega mladeniča in mu podajam roko in ţelim, da
postane moţ. Še drhti njegova roka v moji, še se izmika, da bi se izmaknila svetu, a ne more se. In tega
mladeniča bo povozilo in strlo kolo ţivljenja. Ţal mi je, če pojde kolo čez obraz, čez oči in čez roke, ţal
mi bo zanj, ki sem ga ljubil. Ali moje srce in vse ţivljenje in moja ljubezen je vse premajhno, da bi to
lahko preprečilo (…)'' (Ibid, str. 426-427).
Kosovela je v vseh ustvarjalnih 'obdobjih' zanimala človekova pozicija v svetu, kar je čisto
nasprotje tega, kar prikaţe Zadravec, ko pravi, da impresionista ne zanimajo druţbena
vprašanja 58 . Da Kosovelovo poezijo ni mogoče stigmatizirati v 'obdobja', nakazujejo tudi
literarni 'spori' o vprašanju, kaj in kdaj je bil pesnik bolj ali manj zapisan kakšni smeri 59 .
Pesnika je zanimalo, kakšno vlogo ima proletariat ter kakšne so njegove ţivljenjske razmere
na svetu in obenem je ostro zavračal vse ideologije, ki jih je prinašala nacija, saj so bili
preteţno agresivno vsiljeni koncepti delovanja in mišljenja ljudem, ki so bili drugače misleči.
Zadravec pokaţe, da Ocvirk svojih trditev ni podkrepil z argumenti, ki bi dvoumja o umestitvi
pesmi v kakšno obdobje ovrgla.
58 Impresionist naj bi se ogibal: ''(…) misli, analitičnega opazovanja, od nravnosti, se predajal zaznavi, razpoloţenju, vtisu, trenutku.
Njegova pesem noče ničesar povedati, ne misliti, ne prenese etičnih preudarkov in nazorskih muk, ničesar ne vrednoti; je golo občutje ob
svetlobi, barvi, le čutno dojetje in zapis sveta (…) prav nič ne zanimajo druţbena vprašanja (…) v pojave [se] raje estetsko včuteva, kot jih
kritično razlaga in spreminja. In ko pojave in predmetnost neutrudno odzrcalja, ohranja prav tako neutrudno razdaljo do njih'' (Zadravec,
1986, str. 15).
59 Ocvirk je pojasnil, da je pri svojih konstruiranih tezah pretiraval in vztrajal, pri t.i. 'izrecno impresionistični naravi njegovega pesniškega
izraza in gledanja', saj naj bi Kosovelu Kras predstavljal zgolj poglavitni in osrednji doţivljajski predmet (Ocvirk, 1967). Zadravec pa navaja
kritične misli o Kosovelovi pripadnosti impresionizmu in izpodbija Ocvirkovo tezo o Kosovelovem vodilnem slogu – impresionizmu, saj naj
bi impresionizem kot stilni način ne imel nikakršne povezave s Kosovelom (Zadravec, 1986).
22