tukaj - Univerza v Novi Gorici

4. KOSOVEL IN ''OBDOBJA''
Kosovela Tagorejevi nauki usmerjajo čez prehodne faze ustvarjanja: impresionizem,
ekspresionizem, konstruktivizem in avantgarda.
4.1. IMPRESIONIZEM
Za časa Kosovelovega ţivljenja (1904-1926) so se tokovi v slovenski literaturi, kljub
tradicionalni oznaki 'moderna' (1899-1918), prelivali.
''V letih 1896-1918 [se] pojavlja na Slovenskem vrsta smeri, ki potekajo sočasno, se prepletajo in
prehajajo druga v drugo, tako da vendarle sestavljajo nekakšno povezano enoto … moderna [in se] tako
vsaj deloma sklada z evropsko rabi, ki ga je proti koncu 19. stoletja ponovno aktualiziral … [a se ni
uveljavila] kot strogo določena oznaka za eno literarno smer, ampak kot spremenljivka, ki lahko prehaja
z ene smeri na drugo, pač v skladu z mnenjem, kaj je v danem poloţaju najbolj moderno'' (J. Kos, 2007,
str. 205).
Tako se srečujemo v začetku novega stoletja z literarno smerjo naturalizma 55 , ki je pravzaprav
prehod v moderno 56 . Po mnenju J. Kosa se nakazujeta dekadenca in simbolizem (t.i. 'fin de
siècle'), sledil pa je impresionizem (J. Kos, 2007). Vsa moderna je bila preţeta z
novoromantičnim duhom. J. Kos meni, da je pravzaprav šele tedaj zares izraţena postromantika
ali nova romantika iz dobe druge polovice 19. stol. (J. Kos, 2007), ki je bila na
slovenskem dojeta v dobi t.i. moderne. Ocvirk meni, da obstajata dve skupini Kosovelovih
impresionističnih pesmi. Prva naj bi bila krajša, polna lirske refleksivnosti, druga pa naj bi
vsebovala pesmi v epski obliki, pri katerih so vidna navezovanja na pesniške motive prvega
sklopa. Pesmi naj bi nastale od leta 1924 naprej. Zglede je prevzemal od Cankarja in drugih,
nanj pa je vplival tudi Tagore:
''[Kosovel je bral] pesmi v prozni obliki, kakor jih je v tej obliki prevedel Alojz Gradnik v letih 1917-
1924 (Rastoči mesec, 1917, Gitandţali, LZ 1917, v knjigi 1924, Ptice selivke 1921, Vrtnar in Ţetev,
1922) v nemškem prevodu pa je bral tudi njegove eseje Sadhana ali Pot k popolnosti.'' (Zadravec, 1986,
str. 54).
Ob prebiranju Kosovelove poezije opazimo, da se tokovi prepletajo in ni nekakšne smeri, ki
bi narekovala, da je v svojem osemnajstem letu bil impresionist, dvaindvajsetem
ekspresionist, nato avantgardist ali najvidnejši slovenski konstruktivist. Njegovo ustvarjanje v
katerikoli smeri ali obdobju prikazuje problematiko (malega) človeka v svetu 57 , saj je bil
'' v prvi vrsti onim slovenskim 'duševnim' delavcem, ki opravičujejo svojo molčečnost nasproti krivicam (…) malomeščanom (…) krščansko
poniţno usmiljene (…) 'kulturnega' delavca.'' (Kosovel, 1977, str. 43), kjer pesnik omenja, da naj se spomnijo, kaj pomeni in kakšne
posledice ima za narod intelektualčev molk, saj naj bi ta ''povzročal (…) poţar, ki je zaţigal Evropo na duši in telesu'' (ibid). Vsi narodi so
''obuboţanci, poniţani'' in razţaljeni, zato poziva k enotnosti ''človeštva in ljubezni do človeštva'', hkrati pa jim daje v razmislek tezo, da ne
obstaja več ''posameznih narodov, marveč samo eden'' (Ibid, str. 44-45)
55 Nekateri predstavniki: Cankar; kasneje Kveder, Kraigher, Mole, Eller idr.
56 Nekateri predstavniki: Cankar, Kette, Murn, Ţupančič.
57 Lahko govorimo o zenitizmu, ekspresionizmu, impresionizmu, socialni poeziji, a ne moremo govoriti o futurizmu. V sklopu slednjega
lahko pojmujemo futurizem v objetju avantgarde.
21