tukaj - Univerza v Novi Gorici

miru pa uspavala. Brezizhodnost in nihilomelanholije se stapljata v resignaciji človeka pod
okupacijo.
2.2. NACIONALNE IDEOLOGIJE – POT V ZATON ZAHODA
Brezizhodno stanje, ki ga je povzročil nacionalizem, se je kazalo vsej Evropi kot njeno
zgodovinsko ogledalo. To je bilo stanje, ki ga je Kosovel oklical kot 'Evropa propada', saj je
bila le-ta vpeta ali v nemški idealistični historizem 36 ali pa v francoski pozitivizem, nanju pa
je vplival tudi marksizem.
Zgled za iskanje rešitev v filozofijah in ideologijah drţav, ki so bile vojni agresorji, ni bilo
koristno, ne za Slovence ne ostale narode. Zgodovina se je pojavljala kot kult Zahoda, ki ni
dopuščal nobenega upanja za medsebojno pribliţevanje in človekovo sprejemanje drugih
kultur. Te t.i. druge kulture, so bile vedno pod pritiskom strahu pred nasiljem, ki ga je
izkazovala nacistična ţelja po ekspanziji svoje nacije in s tem izkazovala sovraţnost do
demokracije in meščanskega liberalizma, ki je bil v nasprotju s totalitarističnim reţimom.
Italijani so izkazovali nestrpnost do drugega naroda oziroma Slovencev, kar je bilo javno
objavljeno v Edinosti, leta 1918: ''(…) V Trstu nekateri brodijo po blatu narodnega sovraštva
(…). Tako proglašajo Narodni dom za pravcato leglo zarotništva (…)'' (Kravos in drugi,
1995, str. 102).
Omenjena problematika nestrpnosti drugega je izraţena tudi v pesmi Tujina in mi, ko pesnik
imenuje tri največje modne smernice, po katerih so se orientirali manjši narodi:
''FRANCIJA, NEMČIJA, ITALIJI – MODA (…) Ali verujemo vsak v neblazirano resnico, ki jo
ţivimo? Kaj moda, kaj je evropejstvo in človečanstvo. BITI. Resnica je pri nas, in ako ji pomagamo do
vstajenja, je s tem ţe rešen problem ţivljenja. Ţivimo resnično ţivljenje. Igrati se prepričanje'' (Kosovel,
1964, str. 154).
Kosovel prikaţe varnost in enakopravnost pri človeku in narodu samem kot takem, hkrati pa
ţeli izraziti, da slepo sledenje ideološkim konceptom ne prinese zgoraj navedenih občutkov.
To ţeli prikazati zato, ker so se ljudje obračali k ideološkim konceptom nekega reţima v
upanju, da bodo naši kot skupnost, pripadnost neki skupini, občutke pripadnosti in varnosti.
Tukaj je vidno obračanje k sebi v mnoţinski (verujemo, ţivimo, pomagamo) obliki in
obračanje na vzhod, ki priznava kot resnico boga. Slednjega lahko spoznamo preko iskanja
odgovorov v sebi in zunaj sebe, v drugem, kar pa nas pripelje do točke razumevanja in
36 S krepitvijo nacionalne zavesti v 20. stol. je rasla ideja o pomembnosti zgodovine nekega naroda. Pod vplivom nemške idealistične
filozofije se je razvil t.i. historizem, ki govori o spremenljivosti sveta, kar je v nasprotju z idealističnim historicizmom, ki priznava zgolj
ideje, medtem ko marksistični historizem priznava resničnost ter zgolj in samo znanost o zgodovini ter je temeljil na genetičnem
raziskovanju; takšno delovanje je vodilo do razdelitve narodov. To se je odraţalo v Evropi preko ideologije nacionalnih integracij,
konzervativnosti ipd.
13