tukaj - Univerza v Novi Gorici

tudi parola ''Qui si parla solamente italiano'' 35 . Nadevati si maske pomeni biti neodkrit, ne
izraziti tistega kar človek čuti, ţeli, doţivlja.
2.1.6. SIMFONIJA KOT ZAZNAVANJE 'BITI'
Skupna teţnja Kosovela in Tagoreja je 'človečanstvo' ali obračanje k osebnosti. Lahko
rečemo, da sta se obračala in iskala pot do človeške biti kot oţji kontekst in k človečanstvu
kot širši kontekst. Kosovel je ubesedil glas, zvok, ki je posnemal resničnost dejanj 1. SV in
občutku izgubljenih po njej. Glasba je imela posebno mesto tako pri Kosovelu kot pri
Tagoreju, saj je pomenila prisluhniti tistim vtisom, ki jih izvablja zvok iz človekove duše.
''Tenkočutno intuitivno dojemanje zvočnih vtisov'' (Kosovel, 1967, str. 88) je najraje doţivljal
v pogovoru o glasbi s sestro Karmelo ali poslušanju njenega igranja na klavir. Glasbo je
občutil kot simfonijo popolnosti, ki pripelje slepega na pravo pot. Tisti, ki ţeli videti bo uvidel
in oni, ki ţeli prisluhniti, bo slišal (glas boga). Zato je na tej točki primerno, da pojasnimo
Kosovelovo subtilno dojemanje glasbe in razumevanja namena glasbe kot take, preko
hermenevtične prakse. Literarno hermenevtiko zelo podrobno pojasnjuje nemški filozof Hans
Georg Gadamer, ki trdi, da je ţivljenje učenje, a to je pravzaprav hermenevtična praksa:
''Hermenevtika je predvsem praksa, veščina razumevanja in razlaganja. (…) je duša vsega pouka, ki naj bi učil
filozofirati. Kar se moramo pri tem posebej naučiti, je uho, senzibilnost za to, kar je vnaprej določeno, zajeto in
vtisnjeno v pojmih'' (Komel, 2002, str. 15).
Kot pomenski simbol glasbe privzemata Kosovel in Tagore glasbilo bogov, muz, lepote in
neţnosti – harfo. Harfa je pri Tagoreju omenjena v pesmi Gostom, ki morajo oditi, saj
spremlja človeka v rojstvo ali smrt. Tagore omenja: ''Udari ob akordih na svoji harfi v hipih
porojene ritme'' (Tagore, 2009, str. 62). Pesem bralca nagovarja naj sprejme poslednje
potovanje z razumevanjem in veseljem, kar pesnik izrazi kot ''(…) ples na mejah Časa kakor
rosa na koncu lista (…)'' (Ibid). Harfo pa uporabi tudi Kosovel v pesmi Bled (Kosovel, 2009,
str. 63): ''Iz samote gora preko jezera, razpeta je harfa drobnega deţja; do srca se odpira
bleščanje večera (…)''. Pesem je umirjena in prikaţe harfo za magično glasbilo, ki razsvetljuje
jezerski sijaj, tišino, samoto in umirjenost. Oba pesnika prikaţeta v pesmih harfo kot glasbilo,
ki asociira na optimizem in neţnost, kar pa je čisto obratno stanje tedanjega človekovega
duha, občutja nihilomelanholije. Slednja se pojavi v ekspresionizmu in se navezuje na stanje
obupanosti, ki išče rešitev v smrti, a pojavi se slutnja, da izhoda pravzaprav ni. Pesem To ni
pesem, brat je budnica uspavanim narodom, ki jih je strah pred upornostjo ohromel, ţelja po
35 Tu se govori samo italijansko.
12