tukaj - Univerza v Novi Gorici

preko izraza: ''(…) komaj rojen, ţe goriš v ognju večera (…)'' (Kosovel, 1964, str. 304). V
pismu Jegliču tudi zaupa spremembo, ki jo opazi na obnašanju ljudstva: ''To, prej zdravo,
zadovoljno, napredno – sedaj demoralizirano ljudstvo (…)''. Meni, da ga je treba obuditi in
mu dati volje do ţivljenja, kar namerava storiti preko ''(…) idej, ki so više nego materialnost
in egoizem'' (Ibid, str. 281). Najbolj razvidno, kaj se dogaja s slovenskim narodom, zapiše v
istem pismu:
''Prosim, da oprostiš zmešanim mislim, ki sem jih vrgel na papir. Saj ni čudno, da je kaj takega mogoče
v teh razmerah, ko se vozijo vojaki na mejo in trepečemo, da nas – zaradi naše poštenosti odpeljejo.
Hudo mi je in zakaj nisem pri morju vladajočem, da bi se veselil? Čemu? Podrli so grad Slovencev in
odprli so vstajo in podprli zavestnost in jo potrdili'' (Ibid, str. 283).
Na tedanjemu evropskem zahodu, ki ga je Kosovel označil kot propadlega, blaznega in
laţnivega, se je dejansko stanje odraţalo kot zgodovina, ujeta v brezizhodni labirint.
''Evropa propada'', ''Evropa norišnica. Evropa blaznica'', ''Evropa laţe'' itd.. (Kosovel, 1967,
str. 205-207).
Zgodovinar Joţe Pirjevec trdi:
''Nič ne pomaga misel, da smo Slovenci številčno tako šibki, da ţe zaradi tega ne moremo ogroţati
nikogar (…), da je boj manjšine za ohranitev svoje nacionalne identitete vedno upravičen, čeprav so
njegovi nosilci reakcionarni sloji (…) 'Od človečnosti, k narodnosti in zverinstvu' (…) v našem stoletju,
ko je ideja narodnosti postala osrednja vrednota in dajala imeniten alibi vsem tistim zločincem, ki so jo
izrabili za izpolnitev svojih črnih naklepov'', saj to ''odklanja (…) obvezno trojico: humanizem,
nacionalnost, zverinstvo tudi vsako idejo pravice, svobode, bratstva, ki jo beseda človečanstvo vsebuje?
Ali naj se potuhnemo v brlog suţenjstva zato, da ne bomo imeli prilike izbirati med dobrim in zlim in
nam ne bo dano, čeprav zverinsko, grešiti? Ne, besedi človečanstvo v vsej njeni večpomenskosti se ne
morem odpovedati in prav v imenu tega humanizma tudi ideji narodnosti ne. Če ne zaradi drugega,
zaradi odpora tistega pranja moţgan, kateremu so bili in so še podvrţeni naši ljudje'' (Pirjevec, 1980, str.
269-414).
Pirjevec nakaţe tezo, ki jo izrazi tudi Kosovel v svoji pesmi Ţandarji: ''(…) hlapci
gospodarjevih povelj (…) Ţivim v deţeli evropskih divjih mačk (…). Politični zločinci so
svobodni!'' 32
S tem razberemo tematiko brezizhodnosti, ki jo kasneje konkretneje
predstavljam; pesnik pa tudi nakaţe, da v njegovem narodu biva ''brezciljni Slovenec (…). Ta
okrvavljeni človek je umrl.'' Gre za ravno obratno doţivljanje pesmi, kakor jo melanholično
prikazuje s podobo 'okrvavljenega' in 'črno obrobljenega' bitja, saj naj bi Slovenec, ranjeni
človek, 'umrl'. 'Črno obrobljeni' je zgolj signalizacija, ki vodi bralčeve oči do samega naslova,
ki je dejansko črno obarvan in črno obrobljen. Zaznati je Gandijev koncept nenasilnega upora,
ki pravi:
''Sonce na nebu napolnjuje ves planetarni sistem s svojo ţivljenje darujočo toploto. A kdor bi prišel
preblizu, bi zgorel v pepel. Tako je tudi z boţansko močjo. Bogu postajamo podobni toliko, kolikor
uresničujemo nenasilje, vendar sami ne postajamo Bog'' (Privat, 1998, str. 156).
32 Kosovel, 1967, str. 176.
10