tukaj - Univerza v Novi Gorici

opustošenja pokrajin, vojno bobnenje pa se kaţe kot burja, ki ''buta v okno mrtvo'', kot v
Pesmi poniţanih:
''Med ostrim dišanjem raznih omak, med kričanjem stopam čez sivi tlak, otroci so starci strašnih
spoznanj, na licu ni zdravja, ne smeha, ne sanj. Nepočesane, lase čez obraz, v cunje zavite, v poldanski
čas, v vrčkih kosilo ţene neso, njih oko je mrtvo, njih srce je mrtvo. In jaz grem med njimi v grozi
spoznanj: za vsakim obrazom obraz maščevanj, ki dvigajo se kot morje vsak hip, v tej ozki strugi
gnijočih rib'' (Ibid, str. 259).
Temačnost in brezizhodnost Krasa, v času vojnih in povojnih razmer, je opisana z temno
podobo noči ''nad kraško vasjo''. Preko efekta nerazsvetljenosti je prikazana obupanost in
ujetost subjekta, v katerem pa se zbuja ţelja po upornosti. Ţelja po nenasilnem boju za
osvoboditev je nakazana v vzkličnem vprašanju ''Kdo?!'' (Ibid, str. 16). Da je vzdušje med
kraškim prebivalstvom skladno z vojnimi dogodki in opustošenostjo, bralec uvidi v pesmi Na
večer zagori:
''Moje oči so ţalostne, ţalostne nad to tiho, mrtvo pokrajino, koder drevje ne vrši, koder ptički ne pojo
in samoten korak le odmeva skozi njo (…). Ţalosten je moj pogled, po ugašujoči pokrajini'' (Ibid, str.
19).
Kosovel je zanimivo medvojno vzdušje opisal tudi v pesmi Streljajte, ko pravi:
''Streljajte salve obupa! Streljajte (…) v duše! Bolni človek naj pride, bolne duše izgorite! Skopnite! Z
novimi perutmi v dan. Nebo je prebodeno, srce je prebodeno in vse – vse zaman (…)'' (Ibid, str. 260).
Pesnik nakaţe neprijazno usodo Slovencev, za katere meni, da je bolje, če imajo prestreljene
duše kot pokvarjene misli, saj bolni človek predstavlja tistega, ki ne razmišlja razumno in v
korist sočloveku. Pesem ţe kaţe na neizbeţno destrukcijo zahodnega človeka. Konstrukcijo
pa Kosovel zazna v novostih. Ta novost pa je obrat od propadajočega zahoda k vzhajajočemu
vzhodu. Ko se je vojna leta 1918 končala, je Londonska pogodba 29 dodelila del etičnega
ozemlja Slovencev Italiji, kar je povzročalo tudi Kosovelovim notranjo skrb, negotovost in
bedno ţivljenje. To 'bedno ţivljenje' opiše Kosovel v istoimenski pesmi, katera pravi, da je
njihovo srce:
''(…) ranjeno (…) od krikov bolnikov, od črne bede, ranjeno vsak dan od krutih sodnikov mrzle besede.
Greš mimo okna, vsak dan: bedno ţivljenje. Iščem ti smisel! Iskanje, stremljenje zaman (…) Malo
dobrote bi hotel, dobro besedo, prijazen pogled. Pa ti postavijo kriţ. Na ulici bedni, raztrgani tiho
stojijo. Otroci. Njihove oči v neznano trpljenje strmijo, strmijo. Dobili so ga v ţivljenje iz davnih rodov
(…) Kakor reka sivega obupa vsak dan se vij mimo mojega okna v sivo brezglednost ţivljenje (…) Tiho
umiranje (…) Človek skloni glavo'' (Kosovel, 1964, str. 261 – 164).
Pesem opisuje realno sliko tedanjega časa. Italija je leta 1919 začela brezčutno okupacijo
dodeljenih ji ozemelj, razmere pa so se hitro zaostrovale. Leto 1920 je bilo prelomno za
29 Na tem območju je ţivel velik del slovenskega prebivalstva in bil neprestano ogroţen. Problem meja ob nastanku SHS, ni bil rešen. V
odločilnih trenutkih boja za ozemlja so bili Slovenci prepuščeni sami sebi. Prav tako so bila nerešena vprašanja 'severne meje' z Avstrijo.
8