tukaj - Univerza v Novi Gorici

drugovi kraške samote'' (Ibid, str. 60) - in ljubljansko kotlino, kot jo ubesedi v pismu sestri
Karmeli, 23. februarja 1923 - ''Ljubljana je Smrt za vsakogar, Ljubljana je morilka vsega,
vsakega. (…) Komaj čakam, da pojdem iz Ljubljane v široki svet; naj bo kakor hoče (…)''
(Kosovel, 1977, str. 484). V Ljubljani je najprej obiskoval tedanjo realko, leta 1922 pa se je
vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je poslušal predavanja romanske knjiţevnosti,
slavistike in zgodovine umetnosti 17 . Boris Pahor pravi da, se ţe pri šestnajstih letih pričel s
pisanjem člankov in esejev v reviji Kres in Mladini, zvezek Mlado jutro ter izdajal dijaški list
Lepa Vida. Leta 1924 pa je spoznal neapeljskega pisatelja Carla Curcia, katerega je Kosovel
seznanil s slovenskimi umetniškimi deli (Pahor, 2008).
''Leta 1923 je sodeloval pri reviji Vidov dan, leta 1924 je bil soustanovitelj literarno-dramskega kroţka
Ivan Cankar, ki se je ukvarjal s takrat najbolj perečimi narodnimi in predvsem druţbenimi problemi''
(Ibid) 18 .
Kosovel je trţaško okolje ljubil, zato je bila njegova bolečina še toliko večja, ko je opazoval
italijansko okupacijo Trsta in fašistično gibanje po letu 1918:
''(…) v Trstu sam in skoraj samoten. Morje je dolgočasno, Nemci ga gledajo z daljnogledom, Italijani
pa ga ne razumejo in tako buta to morje zaman ob trţaško obalo. Ljudje stojijo brez groze pred njim –
ker so gotovi, da ne prestopi bregov. Letoviščarji mislijo, da je morje zato, da se v njem kopljejo. Meni
pa se zdi drugače. Kruh v Trstu [se] draţi, ljudje se prepirajo, morje pa valovi, [a] kako lep je Trst, ako
ga gledaš s spočitim, jasnim očesom, z neskaljeno tišino v duši, z neranjeno dušo'' (Pahor, 2008, str. 47).
Pesnik je ustvarjal dobrih šest let, svoj razprostrti in brezmejni notranji svet pa je ţelel bralcu
prikazati v pesniški zbirki Zlati čoln leta 1925, vendar je omenjena zbirka izšla posthumno.
Kljub optimističnemu začetku in dogovarjanju z zaloţnikom 19 , knjiga ni bila izdana zaradi
finančnih razlogov 20 . Bil je aktivni član t.i. 'slovenske umetniške avantgarde', saj je sodeloval
na mnogih okroglih mizah, srečanjih, literarnih nastopih, vse do poslednjega februarskega
nastopa v Zagorju. Zadravec piše, da se je v tej noči močno prehladil in si zdravstveno ni več
opomogel in umrl 27. maja 1926, v Tomaju (Zadravec, 1986).
17 V pismu sestri Karmeli opiše svojo bivanjsko stisko in domotoţje, saj pravi, da je nad ljubljansko univerzo ţe skoraj obupal in za to
obtoţuje tudi 'megleno mesto' samo: ''Jaz sem si predstavljal univerzo res kot idealno središče, če ne znanosti – vsaj za znanost – Bog
obvaruj, če ne bi bilo tukaj še nekaj knjig, ki so edina uteha. Iz te resignacije je vzklika misel za Bologno (…). Karmela, jaz pridem skoraj
gotovo drugo leto v Nemčijo in bomo skupaj'' (Kosovel, 1977, str. 486).
18 Pri časnikarstvu se je druţil s pomembnimi ljubljanskimi (Josip Vidmar, Anton Podbevšek idr.) in trţaškimi umetniki (Josip Ribičič, Joţe
Pahor, Albert in Karel Širok, Avgust Černigoj, Giorgio Carmelich idr.), reţiserji, pisatelji in literarnimi zgodovinarji tedanjega časa.
19 O tem priča korespondenca pisem, med katerimi je pesnik, 24. oktobra 1925, sporočil Ivanu Groharju, da se dogovarja z I. Albrehtom o
postopku procesa izdaje zbirke, saj naj bi mu slednji pomagal pri pospeševanju prepisa in oddaji pošiljke v tiskarno.
20 Ocvirk navaja trditev, da zaloţnik ''(…) po vsej verjetnosti ni imel (…) dovolj sredstev, da bi kril stroške za tisk, moţno pa je tudi, da ni
popolnoma verjel v njen uspeh'' (Kosovel, 1964, str. 426).
5