tukaj - Univerza v Novi Gorici

1. UVOD
Srečka Kosovela lahko opišemo z metaforo 'odprte knjige', polne modrosti, z eruptivnim
vrhom, ki je tako visok, da ne vidimo ne vzpona ne padca. Odprta knjiga simbolizira njegovo
ţivljenje, v katerega ima vsakdo vpogled, saj pesnik svoje ţivljenjske nazore, mišljenje in
čustvovanje večkrat ubesedi preko pesmi. Zdi se, kot da stoji na vrhu 'gore', h kateri je plezal
on in h kateri pleza bralec preko njegove poezije ter ostalih literarnih zapiskov. A pot do cilja
je (bila) ovita v kopico meglenih vprašanj, postavljenih v prostor in čas začetka 20. stoletja,
čeprav je njihov izvor brezčasen. Tagore je plezal na 'isto goro' po drugi poti. Prihajal je z
vzhoda na zahod. Podoba zahoda, ki je vse od grške zibelke naprej vzklikala ob modri uporabi
(raz)uma, pomembnosti racionalnega razmišljanja nad instinktivnimi zaznavami, je klonila
pod svojo zgolj razumsko disciplino in se zavila v 'rdeči krvavi plašč'. Vojna morija, s t.i.
parolami, vzniklimi v totalitarističnih gibanjih, ni prizanašala niti Tagorejevi deţeli.
Nacionalizem je razčlovečil tiste, ki so bili pod okupacijo in one, ki so bili okupatorji.
Boţanska igra ali Lila amrit 1 se je, se in se bo odvijala naprej. Problem, ki ga v diplomski
nalogi predstavljam, je pravzaprav vprašanje, zakaj se je Kosovel obračal na vzhod, saj se je
obračal h kulturi, ki je imela povsem drugačne običaje, drugačne poglede, kakor jih je
nakazoval zahod in po katerih je ţivel 'zahodni človek'. A kakor je Kosovel zapisal med
svojimi pesmimi: ''Evropa norišnica. Evropa blaznica. 2 Evropa laţe. 3 Evropa umira. 4 ''. Na
zahodu ni bilo ničesar (več), na čemur bi Kosovel snoval svojo poezijo, saj se je le ta dotikala
vedno človekove pozicije v svetu, njegovega notranjega občutja in zaznavanja zunanjih
dejavnikov. Zahod je bil v ekspresionističnem propadu: s kriki, krvjo, nečloveškim
ravnanjem, ideologijami in literaturo, ki si jo je ţelel (in v veliki meri tudi uspel) podrediti
mehanični stvor (vojna industrializacija in kapitalizem). Vzhod pa je kljub britanske
okupacije vedno ohranjal čut za človeka in se nikoli ni ločil od boga. Na vzhodu so preteţno
potekale verske vojne med muslimani in hindujci ali drugimi religijami, vendar nikoli niso
sproţili vojne zgolj zaradi ateizma. Indijci so vedno branili svoje ozemlje, vendar pa je bil v
ozadju tudi duhovni namen ohranitve in ubranitve duhovne kulture. Drugače rečeno, vzhod je
lahko doţivel nacijo samo v trenutku, ko je stopil zahodni človek na tla teizma. Zato je
Tagore razumel nacionalizem in razumel, kaj prinaša s seboj ta umetno narejeni idejni
1 Prevod iz sanskrta.
2 Ljudje brez src (Kosovel, 1967, str. 206).
3 Destrukcije (Ibid, str. 207).
4 Evropa umira (Ibid, str. 205).
1