Rhizostoma pulmo - Univerza v Novi Gorici

spremembe v daljšem časovnem obdobju, so pokazale, da nihanje številčnosti
ožigalkarjev in rebrač, ki živijo v zmerno toplih vodah sovpada z okoljskimi
spremembami (Purcell, 2005). Vremenske spremembe (topla voda, suho vreme),
spremembe v slanosti predstavljajo ugodne razmere za klobučnjake in drug
želatinozni plankton (Molinero in sod., 2005).
Pogosto so množična pojavljanja opažena v evtrofnih območjih, pa tudi tudi v
predelih, ki niso pod neposrednim vplivom človekove aktivnosti (Purcell in sod.,
2007). Množična pojavljanja so se pojavila po obsežnem spreminjanju življenjskega
prostora, kot se je zgodilo v laguni Mar Menor v Španiji, kjer so pesek zamenjali z
blatom. Najprej se je zgodila invazija alge Caulerpa porifera, ki je nadomestila
morsko travo. Nato so v laguno vnesli ostrige, ki predstavljajo dodaten substrat za
polipe. Evtrofikacija (Howarth in sod., 2002) pomeni povečevanje koncentracije
hranil. Povečanje hranil pogosto vodi k večji biomasi v vseh trofičnih nivojih
(Daskalov in sod., 2007), pri čemer lahko več razpoložljive hrane omogoča
preživetje in razmnoževanje večjemu številu polipov in meduz (Purcell in sod.,
1999). Povečana raba umetnih dušikovih gnojil po letu 1970 je lahko vzrok nedavnih
množičnih pojavljanj klobučnjakov (Gilbert in sod., 2005). Takšno stanje so povezali
z množičnim pojavljanjem dveh vrst, in sicer morske cvetače (Cotylorhiza
tuberculata) in velikega klobučnjaka (Rhizostoma pulmo) v laguni Mar Menor.
Podatki kažejo, da visoka koncentracija dušika lahko privede do množičnega
pojavljanja meduz. (Pérez in sod., 2002). Od leta 1990 je do množičnega pojavljanja
meduz prišlo vzdolž sredozemske obale (Malej, 1982 ).
Na drugi strani evtrofikacija vodi v zmanjševanje koncentracije kisika in v takem
okolju imajo klobučnjaki selektivno prednost pred drugimi organizmi (Arai, 2001b).
Ribe se hipoksiji izognejo, če pa je kisika manj kot 2 mg/L pa poginejo. Veliko
meduz je sposobnih preživeti v okoljih z nizko koncentracijo kisika (do < 1mg O 2 /L)
(Purcell in Arai, 2001). Tudi polipi imajo toleranco do nizke koncentracije
raztopljenega kisika in lahko preživijo v takem okolju (Ishii, 2006).
Številni dejavniki, ki so povezani z industrializacijo in razvojem obalnih območij
zmanjšujejo prozornost vode ter prehajanje svetlobe. V takem spremenjenem okolju
lažje preživijo klobučnjaki kakor ribe.
Posredno meduze vplivajo na ribištvo, saj se prehranjujejo z zooplanktonom in
ihtoplanktonom (jajčeca rib in ličinke). Nekateri avtorji pravijo, da so zaradi prelova
rib, meduze, ki so nižje na prehranjevalni verigi zasedle prehrambeno nišo, ki so jo
zasedale ribe. Ribištvo odstranjuje ribe, ki jedo zooplankton ter plenilce meduz, in
tako ostane meduzam na razpolago več hrane. Na drugi strani ob množičnem
pojavljanju klobučnjaki tekmujejo za razpoložljive vire hrane z ribami. Zaradi
hranjenja z zooplanktonom lahko zmanjšajo ter spremenijo zooplanktonske
populacije, kar posledično lahko zmanjša količino hrane, ki je razpoložljiva ribam
(Jackson in sod., 2001, Daskalov in sod., 2007). Nekateri avtorji poudarjajo
pomembnost selektivne pašnje majhnih kopepodnih rakcev (Sommer in sod., 2002).
V različnih delih sveta povzročajo težave v ribištvu množična pojavljanja
klobučnjaških meduz. V Vzhodno kitajskem morju in v Rumenem morju so zabeležili
količinsko zmanjševanje ulova (Cheng in sod., 2005). Na Japonskem se je
populacija meduz uhatega klobučnjaka (Aurelia aurita) povečala po letu 1980 in se
je v zadnjih dveh desetletjih številčno zelo povečala. Tako se je 65 odstotkov ribičev
na Japonskem opredelilo, da je število meduz naraslo v zadnjih dvajsetih letih (Uye
& Ueta, 2004). Tudi v Namibijskem morju so se po letu 1988 zmanjšali ulovi inčunov
in sardel, glede na ulov od leta 1975 do 1988. V tem območju sedaj prevladujeta
dve vrsti, klobučnjaška meduza Chrysaora hysoscella in trdoživnjaška meduza
Aequorea forskalea (Lynam in sod., 2006). Zaradi velikega števila meduze zamašijo
ribiške mreže in zmanjša se kvaliteta ulova. Tak problem so imeli predvsem na
Japonskem od leta 1990 dalje, ko je populacija uhatega klobučnjaka narasla v Seto
5