Rhizostoma pulmo - Univerza v Novi Gorici

1. UVOD
Klobučnjaki (Scyphozoa) sodijo v evolucijsko zelo staro deblo ožigalkarjev
(Cnidaria). Pri večini predstavnikov življenjski krog klobučnjakov zajema meduzo, ki
se razmnožuje s spolno in nespolno generacijo, ki jo predstavlja pritrjen polip. Obe
generaciji se lahko v določenih razmerah namnožita izjemno hitro in v velikem
številu. Meduze klobučnjakov se pojavljajo sezonsko. Ko se pojavijo v izredno
velikem številu, povzročajo gospodarsko škodo v ribištvu, na hladilnih sistemih
jedrskih elektrarn, obratih za razsoljevanje, v turizmu (Purcell in sod., 2007).
Opisanih je več dejavnikov, ki naj bi vplivali na njihovo množično pojavljanje, med
katerimi prednjačijo posledice človekovih dejavnosti, kot so onesnaževanje,
evtrofikacija, spremenjen prehranjevalni splet, v katerem na vrhu prehranjevalne
verige prevladujejo klobučnjaške meduze namesto velikih plenilcev (Mills, 1995).
Spremembe v populacijski gostoti meduznih populacij med leti so povezane z
oscilacijami v Zalivskem toku v severnem Atlantiku in z intenzivnostjo pojava El Niňo
(Purcell, 2005). Nekatera nihanja v številčnosti klobučnjaških meduz so naravna
nihanja, kot na primer množična pojavljanja mesečinke v Sredozemskem morju
(Goy in sod., 1989). V zadnjih nekaj letih se v Jadranskem morju vse številčneje
pojavlja veliki klobučnjak (Rhizostoma pulmo) in uhati klobučnjak (Aurelia aurita).
Meduza velikega klobučnjaka je razmeroma velika in čvrsta in, kadar se namnoži v
velikem številu, povzroča gospodarsko škodo predvsem v ribištvu. Zelo resne
težave pa veliki klobučnjak povzroča že desetletje v španski laguni Mar Menor, ki je
zaradi intenzivnega kmetijstva v zaledju in industrializacije postala evtrofična in
kemijsko onesnažena. Občasno velike agregacije meduz velikega klobučnjaka
opazijo tudi v Črnem morju. Veliki klobučnjak ni neobičajna vrsta v Sredozemskem
in v Črnem morju, zaskrbljujoče je njeno množično pojavljanje in možna povezava z
negativnimi učinki človekove dejavnosti na morsko okolje.
V zadnjem desetletju vse pogosteje poročajo z različnih koncev sveta o množičnih
pojavljanjih različnih vrst klobučnjaških meduz. Poleg množičnega pojavljanja
običajnih vrst za dano okolje, pa so raziskovalci našli tudi dokaze za prenos
tujerodnih vrst klobučnjakov v nova okolja. Eden takih primerov je množično
pojavljanje meduz uhatega klobučnjaka (Aurelia aurita) v Kaliforniji. Na osnovi
sodobnih molekularno taksonomskih metod so ugotovili, da gre za neavtohtono
populacijo (Dawson in sod., 2005), ki je bila najverjetneje prinešena z balastnimi
vodami iz Japonske v Kalifornijo.
Zaradi neobičajnega množičnega pojavljanja meduz velikega klobučnjaka v
Sredozemskem in njemu sosednjih morjih (Črno morje in Atlantski ocean) ter
gospodarske škode v ribištvu je naraslo zanimanje raziskovalcev in širše javnosti za
omenjeno vrsto. Eden od osnovnih podatkov v biologiji je čimbolj natančen opis
vrste in njena zanesljiva taksonomska uvrstitev. Opise vrst smo povzeli iz naslednjih
monografij Medusae of the World (Mayer, 1910) in Synopsis of the medusae of the
World (Kramp 1961). Velikemu klobučnjaku je morfološko zelo podobna vrsta
Rhizostoma octopus, ki živi v Atlantiku, pri čemer se zastavlja vprašanje, kolikšna je
sorodnost med opisanima vrstama in ali ju smemo zares smatrati kot dve vrsti
(Mayer, 1910). Pri klasični determinaciji na osnovi morfoloških znakov naletimo pri
klobučnjakih na velike težave pri razlikovanju zaradi razmeroma skromne makromorfološke
diferenciacije meduz in plastičnosti oziroma variabilnosti teh znakov pri
isti vrsti. Razlikovanje med vrstama veliki klobučnjak in R. octopus temelji na obliki
in številu robnih krp, na dolžini zgornjega dela ustnih ramen in na dolžini in obliki
terminalnih priveskov. Zaradi tega je na voljo malo diagnostičnih znakov za
nedvoumno taksonomsko uvrstitev. V takih primerih so nam v pomoč novi pristopi v
taksonomiji, kot so uporaba genetskih markerjev na genomski in izven
kromosomalni DNA (Hillis in sod., 1996).
1