Zadnja verzija Naı klub domiıljije 2 - Knjižnica Pavla Golie Trebnje

NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE
beg iz zapora v knjižnico
Knjižnica Pavla Golie Trebnje
in
Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni
December, 2009

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
028.8-058.56
027(497.4Trebnje):343.811(497.4Dob pri Mirni)
NAŠ klub domišljije : beg iz zapora v knjižnico / [Knjižnica Pavla
Golie Trebnje]. - 1. izd. - Trebnje : Knjižnica Pavla Golie ; Dob pri
Mirni : Zavod za prestajanje kazni zapora, 2009
ISBN 978-961-91943-4-8
1. Zavod za prestajanje kazni zapora. Dob pri Mirni

NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 3
KAZALO
BON, MILENA Splošna knjižnica in zapor ..................................................5
PODRŽAJ, JOŽE Zapor in svoboda .............................................................7
LUŽAR, SIMONA; NOSE MOJCA Naš klub domišljije ..................................8
ŠINIGOJ, DAMIJAN Literarno dopoldne ...................................................12
HUDOLIN, JURIJ Ilustracije v zaporu ........................................................15
BUKOR, ZVONKO
Barva greha.............................................................................................19
Blago rečeno ...........................................................................................21
Pusti času čas ..........................................................................................22
Prijateljem ...............................................................................................23
Pišem pesmi ............................................................................................24
Pogled skozi okno ....................................................................................25
Kdo je kdo................................................................................................27
Jezen ptič .................................................................................................28
Ko pride čas .............................................................................................29
DUH, MITJA
Prijatelju! ................................................................................................32
KUPŠEK, UROŠ
Kam gremo? ............................................................................................33
MC
Dan na dobu ............................................................................................34
MK
Brez naslova ............................................................................................36
Brez naslova ............................................................................................36
POHOREC, DANILO
V imenu ljudstva .....................................................................................37
PSSIHO
Izreki ........................................................................................................46
Pot do odrešitve ......................................................................................48
Odločitev .................................................................................................49

4
STERNEN, VITO
Odlagališče mrtvih duš! ......................................................................... 54
KAZALO BESEDIL V SLIKI
Besedilo v sliki 1: ANITA, Zvonko Bukor ................................................ 30
Besedilo v sliki 2: MARJANA, Zvonko Bukor .......................................... 31
Besedilo v sliki 3: BOLJE JE KRIVICO TRPETI, KOT KRIVICO POČETI,
Branko Topolovec ................................................................................. 64
KAZALO SLIK
Slika 1: KNJIGA V ZAPORU, MK............................................................... 18
Slika 2: BREZ NASLOVA, Zvonko Bukor................................................... 19
Slika 3: POGLED SKOZI OKNO, Zvonko Bukor ......................................... 26
Slika 4: JEZEN PTIČ, Zvonko Bukor.......................................................... 28
Slika 5: DANES JUTRI, Danilo Pohorec .................................................... 45
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE
beg iz zapora v knjižnico
ISBN 978-961-91943-4-8
Izdala in nosilec avtorskih pravic
KNJIŽNICA PAVLA GOLIE TREBNJE
zanjo
MILENA BON
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 65
ZAVOD ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA DOB PRI MIRNI
zanj
JOŽE PODRŽAJ
1. izdaja
Leto izida in natisa
2009
Naklada
500 izvodov
Tehnično uredila in oblikovala
Karmen Papež
Lektor
Petra Tori
Tisk
OPTIMUS BUKOVEC k. d. Trgovina, proizvodnja in storitve
Ročno knjigoveštvo
LIBRA AUTENTICA Igor Kužnik s.p.
Cena: 0 €
Knjigo je financirala

64
Splošna knjižnica in zapor
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 5
Besedilo v sliki 3: BOLJE JE KRIVICO TRPETI, KOT KRIVICO POČETI
Branko Topolovec: Bolje krivico trpeti, kot krivico početi, 2009. Rokopis, 21 cm x
29,7 cm. ZPKZ Dob pri Mirni
UNESCO-ov manifest o splošnih knjižnicah govori o tem, da je splošna
knjižnica dolžna zagotoviti posebne vrste storitev in gradiv, oziroma jih
priskrbeti, tistim uporabnikom, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo
uporabljati rednih storitev in običajnih gradiv. Tega se v Knjižnici Pavla
Golie Trebnje dobro zavedamo in sodelujemo z različnimi skupinami
ljudi. Med njimi so tudi obsojenci Zavoda za prestajanje kazni zapora
Dob pri Mirni. Osnova, na katero se opiramo pri delu z njimi, je
publikacija Zveze bibliotekarskih društev Slovenije Smernice za
knjižnične storitve za zapornike iz leta 2008.
S ciljem »uresničevati splošna načela temeljnih pravic do branja, učenja
in dostopa do informacij ter prenosom težišča s kazni na izobraževanje,
rehabilitacijo in ustvarjalno porabo časa« smo že pred časom začeli
sodelovati z ZPKZ Dob pri Mirni.
Spomladi 2008 pa se je porodila ideja o razširitvi sodelovanja splošne
knjižnice in največjega slovenskega moškega zapora. Na kakšen način,
kakšne so birokratske omejitve? Odločili smo se, da urejamo počasi,
sproti, po korakih. Prvo vodilo pa je skupno že od vsega začetka -
narediti nekaj več za obsojence, ki prestajajo daljšo zaporno kazen.
Sodelovanje poteka na več nivojih. Podarjamo jim knjige. Nudimo jim
možnost predstavitve njihovih izdelkov, ki nastajajo pri prostočasnih
dejavnostih - pripravljamo razstave s kulturnim programom. Razstavili
so svoje akvarele, izdelke iz gline, papirja, in predstavili kulturno
ustvarjanje na glasbenem in recitatorskem področju. S tem omogočamo
zapornikom, da se predstavijo okolju, v katerem so na prestajanju kazni
zapora. Letos smo naredili korak naprej, ustanovili smo knjižni klub, ki

6
se imenuje Naš klub domišljije, katerega osnovno poslanstvo je širjenje
bralne kulture.
V tej knjigi je predstavljena ustvarjalnost obsojencev. Z ustvarjalnostjo
namreč človek lažje preživi in, morda vsaj malo, pozabi na stiske. Z
ustvarjalnostjo, ki je bistvo človeka, zaporniki ne ustvarjajo samo
predmetov, temveč tudi sami sebe. Kreativno preživljanje časa,
izboljšanje kakovosti življenja, krepitev medosebnih odnosov so temelji
za večjo samozavest. H kreativnosti in ustvarjalnosti pa želi spodbujati
tudi Knjižnica Pavla Golie Trebnje. Vtis o tem, koliko sebe so v našem
klubu domišljije prispevali, pa boste zagotovo dobili ob branju te knjige.
Milena Bon,
direktorica Knjižnice Pavla Golie Trebnje
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 63
Razumel sem njegov bes. Očitno te res lahko kar obtožijo, česar se,
predvsem posameznice,veselo poslužujejo.
Če so take reči resnične, so ogabne in bolne. Brez dvoma. Ampak, kaj
takrat, ko niso in so predmet uspešne manipulacije?
Z Bojanom bi lahko še debatirala, vendar je brez smisla. Raje sem ga
prepustil družbici za šankom in Mojčki, sam pa sem se izgubil iz lokala v
pozno popoldne. Zvečer sem povabljen k vdovi z deklico na večerjo.
Ne vem ali naj grem v lepšo prihodnost ali pa se je začelo odpirati novo
peklensko žrelo, ki bo izpljunilo novo mrtvo dušo na dobsko
odlagališče?
Tudi ti, dragi bralec, dobro premisli!
(Zgodba je sestavljena iz štirih resničnih in aktualnih, da bi bile
posamezne zgodbe težje sledljive. Samo imena so izmišljena.)

62
Božje glasnice Socialke pa so mi dale vedeti, da moram biti socialen in
družinici omogočiti normalno življenje. Sam pa naj grem k staršem.
Kričal sem, da so me zaradi tega, da se polastijo stanovanja, tudi lažno
prijavili za dejanje, katerega se ne da dokazati. Okrogla gospa mi je
razložila, da sem bil spoznan za krivega, ter da je sodba pravnomočna.
»Po čigavi zaslugi pa je bila pravnomočna? Kdo je pa tvezil neumnosti
sodnikom, vi ali jaz ali Merime po vašem poduku ubogi balkanski
vdovi?« »Fiber, zadeva je za nas zaključena. Oprostite, mudi se mi.« ji je
še uspelo povedati. Z novim BMW-jem se je odpeljala izpred zapora.
Vidiš, tukaj se je njeno socialno delo končalo.
Ostal sem brez stanovanja. Ukradli so mi ga tujci s pomočjo naših služb
in sodnih organov. Socialka ima nov BMW, Merime in ostalo sorodstvo
stanovanje, tožilka se trka po prsih, da je uspela zapreti hudega
pedofila, sodnik mirno spi, ker je sodil po zakonu (saj vesti tako nima),
jaz pa sem izvisel. Bivši arestant, pedofil, brez službe in na grbi staršem.
Vidiš zdaj, stari moj, na to se pije.«
Nekaj časa sva tiho obsedela in vlekla vsak svoj čik. V rokah sva
pestovala kozarca z mlačnim pivom. Mojca naju je res pustila pri miru in
dovolila Bojanu, da se je v miru izpovedal.
Malo kasneje je, kot zapozneli izbruh, udarilo iz njega: »Pa ta moj
primer ni osamljen, da ne boš mislil. Na Dobu so mrtve duše, katerim so
matere odvzele otroke po ločitvi, sum zlorabe, dosegle ločitev in
pobrale premoženje in seveda otroke, sum zlorabe, dosegle izplačilo
nekih odškodnin delomrznicam, ki nimajo enega dneva delovne dobe,
uboge samohranilke, sum zlorabe. Tip sedi zaradi zlorabe otrok v času,
ko je bil dokazano izgnan iz Slovenije, in to s spremstvom policije. Komu
mar za zabitega Bosanca. Veš, temu bo treba narediti konec.«
Zapor in svoboda
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 7
ZPKZ Dob pri Mirni nadaljuje s svojim programom vključevanja
obsojencev v širšo lokalno skupnost. Tako smo se z bralnim klubom
dejavno odzvali prijaznemu vabilu Knjižnice Pavla Golie Trebnje. Namen
bralnega kluba je širjenje bralne kulture in koristno preživljanje
prostega časa. Še več, na podlagi prebranih knjig so se ob pogovorih
srečevali različni pogledi v globini umetniškega dela.
Knjigo, v kateri so zbrani prispevki obsojencev, bi lahko imenovali
»neznosna lahkost umetniške svobode«, kar je praktičen odgovor
fizično zaprtih ljudi. Ki so, tako kot vsi »normalni« ljudje, lačni
duhovnosti, edukacije in sploh vsega kar človeka izpolnjuje. V
pričujočem delu torej objavljamo prispevke članov bralnega kluba, ki
osvetljujejo različne strategije, kako se postaviti po robu
paralizirajočemu učinku brezdelja.
Program knjižnega kluba ZPKZ Dob je razumevanje svobode kot
procesa. Svoboda ni stanje. Je dinamičen splet odnosov. Svobodo
nenehno vadimo, pomen izumljamo vedno znova in znova, ga izkušamo,
opuščamo, oblikujemo, se z njim soočamo. Pred vami je torej poskus
uresničenja naše umetniške svobode.
Jože Podržaj,
direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni

8
Naš klub domišljije
S sodelovanjem Knjižnice Pavla Golie Trebnje z ZPKZ Dob pri Mirni smo
se že večkrat prepričali, da so obsojenci nadarjeni za literarno in likovno
ustvarjanje ter tudi željni novih znanj na teh področjih. To nas je
pripeljalo do zamisli o izvajanju bralnega kluba, v katerem bi se
pogovarjali o branju in ustvarjanju. Udeležencem kluba bi omogočili stik
s priznanimi slovenskimi ustvarjalci s področja likovnega in literarnega
ustvarjanja ter jih tako še dodatno spodbudili k njihovi likovni in pisni
izraznosti. Bralni klub smo poimenovali Naš klub domišljije. Ob zaključku
projekta je nastala knjiga, ki je pred vami in je plod ustvarjalnosti ter
domišljije obsojencev.
V času projekta smo vzpostavili tudi premično zbirko, s katero smo jim
omogočili dostop do knjig, o katerih smo govorili v knjižnem klubu.
V zaporu so izbrali skupino zainteresiranih obsojencev, v knjižnici pa
smo pripravili program in se dogovorili za obiske avtorjev. Tako smo
začeli.
Prvo srečanje kluba je bilo konec avgusta, ko smo obsojencem
predstavili projekt Naš klub domišljije. Na srečanju jih je bilo prisotnih
14, ki so bili nad idejo o sodelovanju zelo navdušeni. Predstavili smo jim
okvirni načrt poteka srečanj in goste (Damijana Šinigoja, Gabrijela
Vrhovca in Jurija Hudolina) ter se z njimi dogovorili o nadaljnjem
izvajanju projekta. Povabili smo jih k literarnemu in likovnemu
ustvarjanju ter jih spodbudili k branju knjig Damijana Šinigoja: Očkov
Kotiček, Vojake ubijajo, mar ne? in Neizstreljeni naboj.
Dogovorili smo se, da udeleženci do naslednjega srečanja poskusijo
oblikovati logotip našega bralnega kluba. Vmes pa naj preberejo kakšno
Šinigojevo literarno delo.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 61
tožilkam, sodnicam, porotnicam in drugim državnim moralistkam, ki o
resničnem življenju nimajo blage veze. Sedijo tam, izvajajo šovinizem, se
redijo in malce postavkajo. Potem pa je spet vse v redu.«
Malo sva zajela zrak in prižgala vsak svojo cigareto. Vstopila je skupina
fantov in bučno pozdravila Bojana. Videti je bilo, da si Bojan oddahne
vsakič, ko sreča koga poznanega.
»Dob je dolina, v kateri so trije bloki z arestanti, kuhinjo in tovarno. V
levem bloku so samice, za arestantske ase, ambulanta, pralnica in
knjižnica z delavnicami. To je Dob. Ampak v tej dolinici je čutiti
odlagališče mrtvih duš. Kljub temu, da je lepo urejeno, v zraku čutiš
obup. Edini, ki se res ukvarjajo z arestanti, so pazniki. Tudi sami v
obupnem razpoloženju. Drugim je vseeno. Važno je, da priznaš.
Psihologi in pedagogi (kaj počnejo, če je toliko povratnikov) so tam
izključno zato, da te ovirajo, v želji, da priznaš. Moraš, da boš dobil
izhod, prost vikend, obisk na vrtu. Če ne priznaš, lahko gledaš morilce,
posiljevalce, roparje in goljufe, kako gredo ven. Tisti, ki ne priznajo,
nimajo možnosti. Nikakršne. Oni delajo za sodišča. Sodišča se ne motijo.
Naša ne. Pa vendar jih zlorabljajo in okoli prinašajo, da se jim niti ne
sanja.
Oprosti, malo me je zaneslo. Torej, vrniva se nazaj.
Seveda v svoje stanovanje nisem več mogel, ker sem bil zaprt. Zdaj pa
pazi. Kmalu po moji aretaciji je iz Bosne prišel mož od Merime in Sadikin
oče. Baje je dobro izgledal za mrliča. Z avtom ga je pripeljala pokojna
Merimejina mati. Tudi ta pokojnica se je brez težav pripeljala v
Shengensko območje.
In zdaj srečno živijo v MOJEM stanovanju! Socialke so me že na Dobu
hotele opozoriti na novo stanje. Znorel sem. Šele pazniki so me umirili.

60
veselo skočila k Bojanu in ga objela okrog vratu. »Si vendarle zunaj, moj
mučenik!« Bojan se je nekam kislo nasmehnil in vrnil objem. Naročila
sva spet pivo in kavo. Mojčka, tako so ljubko zverco klicali, pa nama je
naročeno prinesla in se vljudno umaknila. »Bojan, delam do devetih
zvečer. Pridi pome!« mu je še naročila.
Vendar je bil Bojan že v svojem svetu. Kmalu je nadaljeval: »Sodba pred
sodiščem, oziroma obravnave, so bile ena sama farsa. Imel sem
odvetnico po uradni dolžnosti, ki je bila večinoma tiho. Tudi sama je
imela dva otroka in si lahko misliš, da ni bila kaj dosti pripravljena
braniti me. Prosil sem za psihiatra – odbito, prosil sem, da naj ljudi
vprašajo o meni – odbito. Vse kar sem prosil, je bilo odbito. Jasno, saj
sem kmet in delavec, kaj koga briga za eno tako človeško sranje, kot
sem bil tedaj jaz. Ona je rekla in to je bila edina resnica.
Na sodišču me Merime seveda ni pogledala. Ko je bilo treba, je pred
sodnikom zaihtela, si malce obrisala suhe oči in začela zatrjevati svojo
zgodbo iz Centra za socialno delo, kjer so jo dodobra poučili o scenariju,
saj sama, reva, tega ni znala izpeljati. Le mala Sadike je pritekla k meni,
vendar so jo pazniki zavrnili. Bila je začudena. Zakaj ne sme k meni?
Imela pa je še dovolj časa, da je radostno vzkliknila: »Bojan, oči pride k
nama!« Kot bi me s kladivom po čelu. Oči!?! Ja od kod se je pa pokojnik
vzel? »Kako pride k vama, od kod?« »Babi ga bo pripeljala.« Veselje je
bilo pristno in moj šok tudi. Kdo pa je zdaj vojna sirota?
Povem ti, stari moj, da sem bil tako šokiran, da sem komaj dojel, ko so
mi prilepili štiri leta. Udarilo je kot strela iz jasnega: DOB.
Ne bom ti razlagal, kako obupno sem se počutil. Si lahko predstavljaš,
da sem ne kriv postal pedofil? Ona je tako rekla in tako je. Socialke
(delavke namenoma izpuščam) pa potem popravijo, da je všečna
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 9
Naslednjič so ga spoznali - urednika založbe Goga, Damijana Šinigoja, ki
jim je predstavil svoj pogled na literarno ustvarjanje in jim dal napotke
pri njihovem ustvarjanju. Damijan je tudi prevajalec, scenarist in
kolumnist pri revija Mama, zato zanimivosti o njegovem delu ni
zmanjkalo. Obsojenci so veliko spraševali o slovenski literaturi na
splošno, o otrocih, o vojni za slovensko samostojnost ter o času, ki ga je
avtor preživel v zaporu. Nekateri so mu pokazali svoja dela, on pa jim je
svetoval in jih usmerjal.
Na naslednjem srečanju se nam je pridružil akademski slikar Gabrijel
Vrhovec. Predstavil je svoje življenje, šolanje in začetek svoje slikarske
poti. Govoril je o različnih tehnikah likovnega izražanja, o poučevanju
likovne prakse na likovni akademiji in o težavah začetnikov, ko se lotijo
slikanja ali risanja. Na številna vprašanja udeležencev je izčrpno in
spontano odgovarjal, razvila se je zanimiva diskusija o slikarstvu in
ustvarjanju na splošno. V drugem delu srečanja pa se je Gabrijel posvetil
oblikovanju stripa. Predstavil je različne tehnike risanja stripa in
sodelovanje z avtorji besedila. Udeležencem, ki so se izkazali za dobre
poznavalce teorije in zgodovine likovne umetnosti, je prikazal, kako
nastaja strip oziroma niz risb. Predlagali smo temo, ki jo je razvil v
zgodbo, prikazano v stripu iz šestih risb. Gabrijel je bil presenečen in
zadovoljen z odzivom udeležencev, ki so pokazali pristno zanimanje in
pripravljenost za poslušanje ter samostojno ustvarjanje.
Na srečanjih smo se pogovarjali tudi o različnih literarnih besedilih. Na
podlagi primerov smo govorili o razliki med umetnostnim in
neumetnostnim besedilom. Posvetili smo se značilnostim otroške in
mladinske literature, si ogledali nekaj otroških slikanic in se pogovarjali
o pomenu kakovostnih ilustracij in besedil. Na primeru basni so se

10
udeleženci preizkusili v bogatitvi besedila: basni so dodali dialoge med
živalmi, opise, svoje komentarje, uvode in zgodbe z lastno domišljijo
tudi podaljšali. Imeli so odlične zamisli, ki so jih znali spretno prenesti na
papir.
Na enem izmed srečanj bralnega kluba pa smo obsojencem predstavili
pesnika, pisatelja, kolumnista, urednika in prevajalca Jurija Hudolina, ki
je svojo mladost preživel na Mirni. Z zaporom na Dobu je povezan že od
zgodnjega otroštva, saj je bil njegov oče tu zaposlen. Obsojenci so
prebrali obe njegovi prozni deli, Objestnost in Pastorek. Poznali so tudi
njegove pesmi, nekateri pa so se ga spomnili kot kolumnista.
Jurij je opisal svoje otroštvo, povezano z zaporom na Dobu, in
napovedal nov roman, ki se dogaja v omenjenem zavodu. Pogovarjali
smo se o Jurijevih knjigah, o uredniškem in prevajalskem delu, o pisanju
scenarijev, o pomenu spremnih besed in o oblikovanju naslovnic. Gost
je nekaj izvodov svoje nove knjige, zbirko izbranih pesmi, Žival in lakaj
najdeta ljubezen, podaril knjižnici zavoda.
Obsojenci so ponosno oddali svoje, predvsem literarne in likovne
izdelke. Gabrijel Vrhovec in Damijan Šinigoj sta jih ovrednotila. Gabrijel
je ocenjeval veščino in tehniko risb ter slik in govoril o njihovi izraznosti.
Opozoril je na slabosti, ki jih je moč preseči z mojstrenjem v tehniki,
poznavanjem vsaj osnov likovne teorije in osredotočeno pozornostjo na
objekt likovnega upodabljanja. S temi opažanji in ocenami je izzval
živahno debato med udeleženci.
Damijan Šinigoj pa je ocenil literarna dela obsojencev. Na srečanju smo
jih skupaj prebirali in komentirali. Zaključili smo, da se v udeležencih
knjižnega kluba skrivajo veličastne zgodbe, začetke literarnega
ustvarjanja pa bi bilo potrebno nadgrajevati.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 59
Ko sem kasneje stal pred preiskovalnim sodnikom, mi je ponovil že
slišano. Ženska na desni, z belim gumbom na rami, je recitirala, kako da
sem otipaval malo Sadiko, jo poljubljal, ji segal med noge in podobne
neumnosti. Zijal sem vanjo kot v prikazen. Kje, hudiča, si pa to pobrala?
Ali si znorela, ali kaj? Sem se potiho spraševal, ko kar ni nehala govoriti.
Preiskovalec pred menoj me je gledal s sivomodrimi očmi, kot da ima
pred seboj kup dreka. Tožilka, bila je namreč ona, je nekaj časa brala,
nato pa deklamirala sodniku, kar se ji je pač zahotelo. Potem je utihnila.
Modrooki me je prebodel s pogledom in rekel: »Zdaj pa vi, Fiber. Kaj
vam je bilo, da ste to počeli?«
Jezus Kristus, me je spreletelo, ta tip ji pa še verjame.
Preiskovalni je gledal in čakal. Naposled sem le izdahnil: »Oprostite,
ampak jaz tole slišim prvič. O kakšni zlorabi vendar govorite. Sadiko
imam rad! Ona je šele otrok, kaj se pa greste?« Nehote sem začel
govoriti glasneje. Ko sem zajel sapo, me je prekinil: »Saj zato gre, ker je
še otrok. Vse bomo ugotovili. Do takrat greš pa v pripor!« Pa sem šel.
Takoj.
»Šele iz pripora sem lahko staršem povedal, kaj se je zgodilo. Bila sta
šokirana. Šla sta na Center za socialno delo, kjer so rekli, da je prišla
Merime in povedala, da sem Sadiko zlorabljal. To je vse. To je bilo
dovolj, da so me priprli.
Dokazi, ugotovitve, preiskave, nič ni bilo potrebno. Kot v srednjem veku.
Ona je rekla in to je dovolj.«
Zmanjkalo nama je pijače. Postalo je zatohlo in hrupno. Vstala sva in se
peš napotila proti novi lokaciji. Vso pot sva molčala, zatopljena vsak v
svoje misli. Rad bi slišal zgodbo do konca. Našla sva tih lokalček in
vstopila. Ko naju je zagledala natakarica, ki je bila tam na praksi, je

58
nisem predstavljal, pa vendar. Veš, bil je čas počitnic v šoli. Jaz sem še
delal v firmi. Saj sam veš, da smo si bili dobri in smo si pomagali, ko je
bilo treba.
Tistega avgustovskega dne, spomnim se, kot bi bilo včeraj, se je v
fabriko pripeljala policijska marica. Trije v modrem so izstopili in dva sta
odšla k delovodji. Kmalu za tem sta se vrnila v spremstvu šefa Kušeja,
saj ga poznaš. Napotili so se proti meni. Kušej je bil bled kot stena.
Živčno jima je nekaj dopovedoval, vendar se policista zanj nista zmenila.
Na obrazu se jim je videlo, da je nekaj hudo narobe.
Ko so prišli bliže, mi je šef zaklical: Bojan, tebe iščeta! Zmedeno sem si
brisal roke ob hlače. Gledal sem vanje, kot da vidim prizor iz filma. Kaj,
zaboga, imata pa onadva z mano?«
»Ste vi Fiber, Bojan Fiber?« seveda, sem potrdil, ko je spet usekalo v
zrak: »Pustite vse skupaj, z nami greste. Nič preoblačenja, nič
garderobe, gremo v marico.« Kušej je hotel še nekaj reči, pa ga je
starejši grobo ustavil. Stlačili smo se v kombi in šli. Takrat sem bil zadnjič
v službi.«
Spet je naredil kratek premor. Videl sem, da ga pripovedovanje utruja.
Bog ve, kdaj je lahko zadnjič tako nemoteno govoril. Po predahu je
nadaljeval: »Na policiji so me zaklenili v sobo in se zame niso več menili.
Po kakšni uri je prišla neka ženska, sedla za mizo, me cinično pogledala
in izustila: » Fiber, aretiran si, ker si spolno zlorabil Sadiko Galipš. Lahko
kaj poveš o tem ali pa si tiho. Kakor hočeš. Lahko pokličeš odvetnika,
vendar ga ne bomo dolgo čakali. Do nadaljnjega boš ostal tukaj.
Pojutrišnjem bo pa preiskovalni sodnik povedal svoje.«
Kaj pa je zdaj to? Spolna zloraba? Kdaj, kje, kako? Tisoč vprašanj in
nobenega odgovora.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 11
Zanimanje za projekt so pokazali tudi na novomeški televiziji Vaš kanal
in pripravili posnetek srečanja v zaporu.
Upamo si zaključiti, da obsojence odlikuje izjemno poznavanje
slovenske in svetovne literature, da berejo temeljito in med vrsticami in
da povezujejo prebrano z že prebranim.
Zelo smo veseli, da so udeleženci pokazali interes za sodelovanje, da
smo jim omogočili kakovostno preživljanje zaporniških uric, da smo
razširili bralno kulturo in da lahko tudi vam predstavimo njihova dela.
Simona Lužar, Mojca Nose,
koordinatorki projekta Naš klub domišljije

12
Literarno dopoldne
Poklicali so me iz Knjižnice Pavla Golie Trebnje, če bi imel neke vrste
literarni nastop. Takšnih klicev dobim veliko in sem kar mimogrede
pritrdil, še preden je lep dekliški glas na drugi strani nadaljeval, da bi bil
to nastop za zapornike na Dobu. Hm. Zakaj pa pravzaprav ne? Še nikoli
nisem videl zapornika v živo. Mislim, v njegovem naravnem okolju, tako
rekoč. Firbec, potemtakem … In so me uvrstili v program, potem pa
nekega lepega zgodnjega jutra naročili pred zapor. Izkazalo se je, da bo
literarni večer bolj literarno dopoldne. Nisem pričakoval kaj posebnega,
pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal, dokler se navsezgodaj
zjutraj nisem pripeljal do parkirišča za obiskovalce. Malo me je hecalo
vse skupaj, ker je eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob
četrtkih, takrat pa je bil petek. Pa še precej pozen sem bil. Parkiral sem
kar na četrtkovo parkirišče, mobilnik po navodilih pustil v avtu in odhitel
v sprejemnico. Dobil sem prepustnico in napotili so me v notranji
kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke,
kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno
preišče paznik (brez gumijastih rokavic, na srečo!), potem se vhodne
drsne rešetke zaprejo in odprejo se naslednje v notranjost ustanove.
Saj strah me ni bilo, jasno, sem pravi dedec, ampak tesnoba je pa bila,
to pa že moram priznati. Dokler nisem prišel v nek prostor, kjer me je
čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Saj smo vsi gledali
televizijske nadaljevanke o ameriških zaporih in dogajanjih v njih, ne?
No, jaz sem bil v sobi s temi tipi, o katerih nisem vedel nič, in postalo mi
je kar malo nelagodno. Dokler nisem izvedel, da so vsi prebrali moje
knjige (seveda sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 57
staršem. Oboževala je živali. Male goskice in jagenjčke je hotela ves čas
pestovati. Pajki po kotih so imeli svoja imena. Rad sem imel to punčko.
Vendar, kadarkoli sva takole prišla od mojih staršev, je bila Merime
nejevoljna. Ni se veselila z nama in vse bolj odsotna je bila videti.«
Prekinil je pripovedovanje. Odmor sva izkoristila za požirek piva.
Prižgala sva si novi cigareti. Njegovo pripovedovanje me je prevzelo. V
spomin se mi je vrnila podoba privlačne ženske z otrokom. Obe sta
vzbujali pri ljudeh sočutje. Bili sta žrtvi vojnega divjanja, zaradi česar je
bilo sočutje do teh dveh ubogih bitij še toliko pristnejše in globlje. Nihče
pa ni vedel, v kako hudi zmoti živimo.
»Tista čudna pisma so še naprej prihajala.« je Bojan nadaljeval svojo
zgodbo.
»V redu. Pisma so prihajala, vendar od koga? Saj je bila vendar vdova in
brez sorodnikov, če sem prav razumel?« sem ga vprašal. Kar mislil sem
si, kaj bo pripoved še prinesla. Napravil je požirek, da si je osvežil usta,
in nadaljeval srhljivo pripoved.
»Vsakič, ko je pismo prišlo, je začela zatrjevati, da ji piše sošolka, pa
prijateljica, pa nekdanja sodelavka in podobno. Sam cirilice ne znam
brati zato sem vsakič znova na pismo pozabil. Tako sem bil naiven, da
sem ji verjel, kar je rekla. Namesto, da bi dal pisma nekomu prebrati.
To bi moral, veš. Prihranjeni bi mi bili sramota in nesreča.
Sadike je šla v šolo. Rada se je učila in veliko je hotela vedeti. Nisem ji
odrekel pomoči, dokler sem še lahko sledil vprašanjem. Jaz sem bolj
človek kmetovanja. Do knjig mi ni nikoli kaj dosti bilo.
Ona se v učenje ni vtikala. Tudi nikoli ni več omenila, da bi midva kaj
imela. Mislil sem, da je stvar končana. Pa ni bila. Še vedno je tlela v njej,
le da jaz nisem bil več v igri. Bil sem izločen, le da si česa tako svinjskega

56
»Ja, se spomnim« sem mu pritrdil in nadaljeval: »Takrat sva tudi midva z
Ireno hotela povabiti eno družino, pa se potem nekako nisva mogla
odločiti.«
»Pametno sta ravnala. Pri meni je prevladala solidarnost, pa sem
privolil. Poslali so mi mater z majhno deklico, naselili sta se v drugi sobi.
Nisem postavljal nobenih omejitev. Bili sta kot doma. Postopoma so se
predsodki razblinili in živeli smo kar mirno. Ona je pospravljala in
skrbela za deklico. Jaz se vanju nisem vtikal, saj bi bilo videti, da
izkoriščam njuno nesrečo. Živeli sta na moj račun, moji starši so
pomagali s pridelki. Nekako je šlo.
Jeseni sem Merime, tako ji je bilo ime, z malo Sadiko povabil na trgatev.
Merime je bila sicer muslimanka, vendar samo po imenu. O veri ni imela
kaj dosti pojma. Tudi Sadike ni nič učila o njej. Tako smo se po daljšem
času bolj zbližali.
Nekega turobnega večera, ko je bila Sadike že v posteljici, mi je Merime
sama od sebe začela pripovedovati o svoji usodi in o tem, da je mož
padel v vojni, da nimata s hčerko nikogar več in podobno. Da bi lahko
tudi midva živela bolj kot mož in žena. Kar zmrazilo me je, saj si nisem
predstavljal takega razpleta. Imel sem drugačne cilje, bolj svoje, naše, če
hočeš. Zaslutil sem neke vrste zaroto. Ampak slutnja je zbledela z dnem.
Pri vsem tem pa se mi ni zdelo čudno, da sirota, sama na svetu, prejema
pisma, katerih mi ni nikoli pokazala, da so baje od prijateljice, napisana
v cirilici in podobno. Nisem vrtal, pa bi moral. Moral bi zelo. Še
nekajkrat je predlagala tesnejše stike, vendar sem jih odklonil. Bil sem le
bolj zvest svoji družbi in dekletom.
Sadike je rastla kot konoplja. Bila je živahna, radovedna, stalno se je
sukala okrog mene, še posebej rada pa je z menoj hodila k mojim
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 13
poostrili!) in se kmalu izkazali za najbolj čudovito publiko. Res. Saj sem
že sodeloval v kar nekaj debatah na temo »lik in dela Damijana
Šinigoja«, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali
je v redu, če toliko in toliko zapornikov cmari po mislih tebe in tvoja
dela, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se
pogovarjal in užival. Zaporniki očitno veliko berejo in ko berejo, berejo
podrobno. Zanje so pomembni drugi detajli kakor za »svobodnjake«,
opazili so povsem druge podrobnosti. In tri ure (s čik pavzo vmes) so
minile, kot bi mignil.
Odšel sem domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem,
da zrak na drugi strani drugače diši!
Naslednjič sem se vrnil z večjim pričakovanjem, kajti medtem sem
nekatere že spoznal, predvsem prek njihovih del. In debatirali naj bi
predvsem o njihovih tekstih. Ki pa žal ne spadajo med vrhunsko
svetovno literaturo, čeprav velika večina v sebi nosi svetovne romane,
sem prepričan. Le izkopati bi jih bilo potrebno in zapisati ...
Pogovarjali smo se o njihovih zgodbah, ki so bile ali nostalgične po
svobodi ali provokativne in zato na nek način pravzaprav stereotipne.
Mene pa je bolj zanimalo recimo to, da bi pisali o svojih občutkih, kako
bo, ko bodo po dolgih dolgih letih spet sedli za volan avtomobila, kar mi
običajni (svobodni) smrtniki jemljemo kot nekaj povsem vsakdanjega …
A moje želje so nekaj, realnost pa nekaj drugega …
Ko potegnem črto, moram priznati, da bi zdaj stavek, ki ga izreče junak
iz ene od mojih knjig, ko govori o tem, da »samo« par let zapora ni
»samo« par let zapora temveč toliko in toliko tisoč dni in noči in toliko

14
in toliko milijonov srčnih utripov, zapisal veliko bolj prepričano in s
simpatijo …
Damijan Šinigoj
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 55
šele v zaporu? Imel si vendar odvetnika, pa verjetno je bila kdaj kje tudi
kakšna preiskava. Saj obtožbe ne pridejo kar po zraku!« sem bil močno
skeptičen. Vedel pa sem, da mu sicer lahko verjamem. Videl sem precej
filmov o sodiščih. Saj imamo tudi zakone, sem pomislil. Zapreti nekoga
le ni šala. Tako sem poskušal Bojanu modrovati, pa je le zamahnil z
roko, češ, molči. Ti nimaš niti najmanjšega pojma.
Nejeverno sem ga gledal preko konice cigarete. Ne premočna glasba v
lokalu je zapolnila nenadno tišino med nama. Negotovo se je presedal
po stolu, kot da ne bi vedel, kako naj se namesti. Ozrl se je okrog sebe
vsakič, ko je kdo vstopil.
»Pa dobro, človek, izpljuni že, v čem je težava! Sediš kot kup nesreče,
gledaš okrog sebe, kot bi ti kdo kaj hotel,« sem prekinil najin molk.
Nagnil se je naprej nad mizico, srknil že mlačno kavo in puhnil cigaretni
dim skozi nos. Za hip je bil podoben ranjenemu biku. Vendar le za hip. Iz
vdrtih oči je bilo razbrati jezo, nemoč in obup. Odprl je usta, jih spet
zaprl, kot bi tehtal ali naj se izpove ali ne. Potem se je odločil. Kar sem
slišal je bila strahotna izpoved.
»Se spomniš, da sem imel dvosobno stanovanje, ki sem ga podedoval
po pokojni teti? To je bilo že po vojni za Slovenijo. Na jugu so se pa šele
začeli spopadat.« »Čakaj, pa kaj ima vse skupaj zveze s tvojim
arestom?« sem ga nestrpno prekinil. Točajki v kratkem krilu sem naročil
še dve kavi in dva Zlatoroga. Nemirno si je prižgal novo cigareto. Ko sva
dobila naročeno, je tiho nadaljeval. »Takrat se je moje padanje v bistvu
šele začelo. Se spomniš, kako so prosili po radiu in TV, da naj bomo
strpni z nesrečo drugih in da naj jim pomagamo v težavah?«

54
Vito Sternen
Ilustracije v zaporu
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 15
ODLAGALIŠČE MRTVIH DUŠ!
no ... pa naj še jaz nekaj napišem … čeprav mi je lažje risati kot pisati ...
Tistega lepega hladnega februarskega dne sem šel po opravkih v mesto.
Tiščal sem roki v žepih in razmišljal o skodelici vroče kave in kozarcu
Radenske, ko sem ga zagledal. Bojana. Pred leti sva se malo bolje
poznala. Vedel sem, da je imel nekaj težav s sodiščem, vendar nič
natančnejšega. Skoraj sem že pozabil nanj, ko sem ga zopet srečal.
Bojan je bil kmečki fant, prijetnega videza in družaben. Na šolo pa ni dal
veliko.
Zagledal sem ga prvi in ga komaj prepoznal. Bil je hudo spremenjen.
Upadla lica so mu podaljšala obraz. Temni, zamolkli kolobarji so mu
zakrili nekdaj živahne oči. Rahlo je drhtel. »Madona Bojan, a si res ti?«
mi je izletelo iz ust. »Kod si pa hodil ta leta?«
Moten pogled je uprl vame in upadel obraz je nakazal ponesrečen
poskus nasmeška, ko me je prepoznal. Stegnil je koščeno roko v
pozdrav. Sprejel sem ponujeno dlan in se nehote spomnil na
Cankarjevega »Gospoda stotnika«. Koščena in hladna je bila ta roka.
Njegove begajoče oči so me spet našle. »Kod sem hodil, sprašuješ?
Nisem hodil. Sedel sem. Odvrgli so me na Odlagališče mrtvih duš. Bil
sem na Dobu. V arestu.« Povabil sem ga na kavo in hvaležno je sprejel
povabilo. V ulici sva našla kafič in se spravila tja nekam v kot, da sva
imela mir.
Dekle je prineslo naročeno. Prižgala sva vsak svojo cigareto. Moj pogled
je vrtal vanj. Pričakoval sem ploho besed, dočakal pa globok vzdih. Kot
pri umirajočem, me je prešinilo. »Ja, stari moj. Zamehurili so me za štiri
leta. Šele v zaporu sem v bistvu izvedel, zakaj je šlo.« »Čakaj malo, kako
zelo sem se razveselil sodelovanja ... sploh zato, ker se Doba drži nek
stereotip, in zato, da vidim samega sebe, kako se mi bo vse skupaj zdelo
… ker še nisem imel podobne izkušnje …
ob prihodu sem bil deležen običajne kontrole … osebje je bilo prijazno
... prvič vrata in žica naredijo vtis nate, po drugem obisku ne več … vse
je daleč od podobe, kakršno vidiš v filmih ...
no ... potem pa zaporniki ... če je to prava beseda ... ko je Simona
govorila, sem imel čas opazovati prisotne ... med njimi ni bilo najti
nobene skupne točke ... ne po starosti, ne kako drugače ... edino, kar pa
sem opazil, je bilo veliko zanimanje ... to je bilo skupno vsem ...
pričakoval sem, da bodo bolj direktni ... brezkompromisni ... pa je bilo
ravno nasprotno ...
prav fletno mi je bilo debatirati ... konstruktivno je bilo ...
škoda, da se nismo dobili večkrat ... zanimale bi me njihove zgodbe ...
pogled in misli zdaj pa načrti za naprej ...
na drugem obisku smo bili že skoraj stari znanci ... tak vtis sem dobil ...
pokazali so mi svoje reči, tudi prostore, v katerih se gnetejo ... pa kljub
temu nastajajo dobre izpovedne stvari ...
ko sem potem razmišljal o tem ... kako bi na hitro to opisal ...
… kot bi bil zopet v internatu ali pa kaki bolnici, kjer je treba zapolniti
čas ... moraš se držati nekih pravil ... pa čakaš da mine ... mogoče bo pa
jutri bolje ...
ha ha ha ha ha ha ...
Gabrijel Vrhovec

16
Vrvohodec
(Odlomek iz romana)
1.
Največkrat sem surovo prdnil in za smrad obdolžil drugega človeka.
Vaščane ali krajane, kakor se pač v primežu stisne krajec resnice, sem
večinoma sovražil v dno jeter, kar sem eksplicitno tudi pokazal, če je šla
serija čaš napolnjenih s cvičkom v fazo razkoščičenja. V gostilno sem
vedno hodil brez denarnice, čeprav nisem imel pajčevine pod palcem.
Vsaj nekaj deviz sem vedno imel, najraje vezanih v avstrijski banki.
V Rovtah je bilo vse na par korakih: popoldanska služba v Glasbeni šoli
»Zdenko Majcen«, stanovanje v središču vasi nad edino trgovino in vsa
tri napajališča; bife Bučko, gostilna Herman in penzion Oaza. Tam so
imeli tudi tri zanikrne sobe, kjer si po sili razmer lahko začumel. Že prvi
dan prihoda v ta idilični kraj, zagozden med dolenjske griče, sem pri
uvodnem solerskem poliču cvička v Oazi spoznal Vilija. Vili je bil Hrvat iz
Čakovca, lokalni zdravnik splošne prakse, in čeprav sem večkrat cincal v
anamnezi, ali je Vili sploh kdaj študiral medicino, sva se spoprijateljila.
Bil je ugleden krajan Rovt, saj je bil lečnik in mi je v prihodnjih osmih
letih, kolikor sem več ali manj turiral mašino svojega telesa po Rovtah in
celi Dolenjski, neštetokrat rešil glavo in v vasi prepotrebno čast, da te ne
pohodijo kakor zadnji drek, kakor se prišlekom lahko godi. Vili me je
vpeljal tudi v druščino lokalnih direktorjev, privatnikov in sodelavcev
Kazensko poboljševalnega centra Molotovka, ki je bil eden največjih v
Jugoslaviji. Molotovka je bil zapor, ki se je razprostiral na večih hektarjih
dva kilometra iz Rovt, in tam sem včasih obiskal tudi prijateljčke, ki so se
prišli hladit iz Ljubljane. Tako kot jaz, je bil tudi Vili napram drugemu
človeku precej vzvišen možakar, ki pa navkljub veseljaški naturi ni toliko
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 53
med delovnim časom, odšel plačati najemnino za stanovanje. Našel je
dokaj ugodno ponudbo, eno in pol sobno stanovanje na mirni lokaciji
izven centra mesta. Starejši par, ki je stanovanje oddajal, je želel plačilo
za tri mesece vnaprej. Sicer je bilo neopremljeno, ampak nič zato. Čez
vikend so s prijatelji pripravili vselitveno zabavo in skoraj vsak je
prinesel kakšen kos pohištva ali pribora. Zabava je bila zadetek v polno.
Človek težko verjame, koliko uporabnih kosov razne odvečne šare imajo
ljudje doma. Prvi nočni počitek v svojem stanovanju si je vzel za drugo
največjo zmago do sedaj. Njegovo razmišljanje pa se tu ni ustavilo. Misli
so mu uhajale k naslednji nalogi. Zlobneže, ki namerno uničujejo
življenja drugih, ne spoštujejo zakonov in mislijo, da so nedotakljivi, je
treba spomniti: »Ja, še živim«.
S temi sladkimi mislimi je zaspal. Vsako jutro, ko se zbudi, si reče: še
živim. In se nasmehne. Naslednje tedne je imel veliko službenih
obveznosti, saj se je bližalo predpraznično obdobje, veliko veselja, lepih
želja in majhnih ali večjih darilc. Kljub temu se je vedno, kadar je bilo le
mogoče, zapeljal mimo velike stavbe v centru mesta, kjer pri vhodu
krasijo pročelje velike, do sijaja spolirane plošče z imeni samih
imenitnežev. V stavbi se najde tudi kakšna odvetniška pisarna. Vedno,
kadar je zagledal to imenitno stavbo, so mu poteze obraza otrdele.
Videti je bilo trdo sklenjene čeljusti ter iskro v očeh. Obraz je izdajal
samo en cilj. Samo njemu znan.
ODLOMEK

52
pomeni zvestoba do delodajalca in vestno poslušanje nadrejenih. Tega
je bil tako zelo navajen iz zapora. Imel je samozavesten nastop pred
potencialnimi novimi delodajalci. Tudi oni so bili kar veseli, saj dva
njihova delavca že drugi dan nista prišla na delo. Svojim nadrejenim se
tudi javila nista. Po preverjanju so ugotovili, da nista obiskala zdravnika
zaradi bolniškega staleža. Njemu, ki je čakal na njihov odgovor v
bližnjem bifeju, se je samo rahlo nasmihalo, saj je vedel: danes bom že
vozil kombi in razvažal karkoli bodo naložili. Po le dveh urah čakanja na
njihov odgovor je začel z delom. Imeli so nujne pošiljke za razvoz,
voznikov pa ne. Vsa njegova družba je bila vesela zanj, da je tako hitro
našel delo, ki ga veseli. Samo on pa je vedel, da je to le del v njegovem
mozaiku.
Tri dni po tem, ko je nastopil službo, so se začeli sodelavci pogovarjati,
da v jutranjem časopisu piše, kako so sredi gozda našli dva mlajša
moška v razbitem avtomobilu, ki sta kazala znake omamljenosti. Po
oskrbi ran so ju pospremili v najbližjo psihiatrično bolnišnico. Seveda se
je tudi on čudil z njimi, vendar z nasmehom v sebi. Že drugi mesec je
delal kot voznik, ko je sporočil Niku, da je sedaj dovolj samostojen, da
zaživi na svojem. Pogledal ga je s presenečenjem na obrazu. Vprašal ga
je, če je kaj narobe, kajti njemu se je zdelo, da se imajo v redu, da
skupaj živijo lepo. Ko je svojo odločitev povedal še drugim, so bili tudi
oni presenečeni. Vsi so dejali, da jim je s svojim prihodom popestril
življenja in jim dal drugo dimenzijo, ki je prej niso poznali. Kajti on, ki je
imel toliko let čas razmišljati, je poznal odgovore na marsikatero težavo.
Po daljšem pogovoru so tudi oni dojeli, da mora vsakdo živeti tudi svoje
življenje, ne samo življenje družbe, za katero živi in diha. Razumeli so ga
in celo spodbujali. Seveda se jim ni pozabil zahvaliti. Čez par dni je, kar
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 17
popival; bil je bolj popoldanski čašičar, po delu v ordinaciji je spil par
poličev cvička in se nato opotekel do doma. Nikoli ni delal nebrzdanih
serijalov in patetičnih nanizank duzanja iz dneva v dan, ki se sklenejo v
verigo popolnega konflikta z realijo. Imel je signal, ki ga je v ključnem
trenutku potegnil domov, kjer ga je čakala razumevajoča in lepa žena, ki
pa ni nikoli nič družbeno koristnega delala, saj je bila mnenja, da se je
treba brigati samo za sebe. Mogoče je bila razumevajoča tudi zaradi
denarnice, saj je Vili marsikatero zdravniško uslugo, povezano z
bolniško, storil tudi privatno kot klientelistično prakso, kdo bi vedel, saj
otrok nista spočenjala. In čeprav se je tudi Vili večkrat zgražal nad
mojim početjem, da sem mu moral očitati antilibertinstvo in
malomeščansko peglanje, si bom tisti prvi dan v Oazi, ko sva se
spoznala, dobro zapomnil. Za vedno bo počival na dnu moje
možganovine, saj me je v tridnevnem aranžmaju, kolikor me že v
prvencu prihoda v Rovte ni bilo na stanovanje nad trgovino, spoznal s
skoraj vsemi bodočimi prijateljčki in zavezniki, ki bodo na koncu, če ne v
sovražnike, evoluirali v navadne znance, ali pa tiste baže mungose, ki
pogledajo stran, če uzrejo na cesti tvojo podobo. Vsa pijanska
prijateljstva so papirnata. Če ljudi povezuje samo alkoholizem in
umetno veseljačenje, potem niso prijatelji, čeprav se v brbotu in vretju
pijanosti ližejo in objemajo kakor najbolj osamljene živali. Turbulenca
potenciranega zla in paranoičnega konflikta med takimi je neizogibna.
Jurij Hudolin

18
Slika 1: KNJIGA V ZAPORU
MK: Knjiga v zaporu, 2009. Olje na kartonu, 29,7cm x 42 cm. ZPKZ Dob
pri Mirni
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 51
Pogleda, kaj se dogaja, in prepozna okolico, hiše, drevesa, zazdi se mu
tudi, da je prepoznal nekatere obraze na ulici. V trenutku ga preplavijo
tako močna čustva, da kar otrpne. Pogleda po obrazih prijateljev in vidi
samo nasmehe, smejijo se od srca, od sreče, tudi on se začne smejati.
Od smeha, sreče in navala čustev se mu po obrazu spustijo solze sreče.
V tem trenutku se pripeljejo pred hišo prijatelja Nika, kjer že čakajo vsi,
ki niso pozabili nanj. Bilo jih je kakšnih dvajset. Gledal je po obrazih,
nekatere je prepoznal, drugih pač ne. Veselil ga je pogled na prijateljice.
Nekateri so imeli s seboj tudi že svoje otroke, neverjetno, kam je čas
zbežal. Vedno bolj je dojemal, kaj vse je zamudil v času, ko je sedel. Žal
pa nihče ne bo izvedel, da ni sam kriv, da je odsedel tako veliko kazen,
do zadnjega dne. Začelo se je veseljačenje, objemi, čestitke, dobre želje
za nov začetek. Seveda tudi pijače ni manjkalo. Hrano so pripravili kar
na roštilju. Po obilnem kosilu si je s prijatelji privoščil dobro buteljko
polsladkega rumenega muškata, primerno ohlajenega. Proti večeru se je
družba počasi razšla, kajti bilo je sredi tedna in naslednji dan je bil
delovni. Nik mu je razkazal hišo in že pripravljeno sobo zanj. Tudi
kopalnico bo imel zase, saj sta v hiši kar dve ter trije wc-ji. Moral si je
priznati, da je mrtvo utrujen. Čeprav so mu prijatelji priskrbeli kar nekaj
možnosti za delo, je on hotel ostati neodvisen. Takoj se je vrgel v iskanje
njemu najboljše zaposlitve. Iskal je delo, ki bi ustrezalo njegovim
parametrom, kajti želel je biti prisoten na več mestih po celi Sloveniji.
Njegova vseprisotnost bi mu olajšala začeto misel kronati z dejanjem.
Pri Niku je bilo vsak dan veselo, saj je bila njegova hiša odprta za vse
prijatelje, in manjše zabave so se kar vrstile. Po tednu dni se mu je
nasmehnila sreča. Spraševal je, če v podjetju, kjer raznašajo hitro pošto,
potrebujejo novo delovno silo. Ponudil se jim je kot delavec, ki ve, kaj

50
čisto zase in prostora več kot dovolj. Po več letih je tudi vožnja z
avtomobilom nekaj, na kar se bo treba znova navaditi. Bilo pa je precej
živahno, saj sta se zraven peljala še prijatelja Lili in Tone. Zanj je bilo to
snidenje kot novo rojstvo. Vsi so razmišljali samo o tem, kako čim bolj
noro preživeti naslednjih 24 ur. Naj bo to njegova, čisto njegova noč,
polna prvinske norosti. Po eni uri vožnje so iz drugega avtomobila
signalizirali, da je treba ustaviti, kajti že so na Štajerskem in to se
spodobi zaliti. Nik je seveda takoj za akcijo. Prva gostilna na desni je bila
njihova tarča in obvezen znak zelenega zlatoroga jim je zagotavljal še
večjo naslado. Ko so vstopili, vsi vzneseni, polni neke nevidne energije,
so bili ostali gostje, maloštevilni ob zgodnji dopoldanski uri, malce
začudeni. Vendar je bilo slišati: nekdo je prišel iz zapora. In so se kar
malce umaknili v oddaljene kotičke gostilne. Po prvih dveh zapitih
rundah so odšli naprej proti Nikovemu domu. Alkohola ni ravno dobro
prenašal, saj ni pil že več let. Po dveh velikih kriglih ga je kar čutil, na
presenečenje vseh, namigovali so mu, da se bo moral še piti navaditi.
Na poti do njegovega začasnega doma ga je pivo omamljalo in ga zabilo
v razmišljanje o bližnji in daljni prihodnosti. Kajti že zdavnaj se je odločil
kaznovati zlo. Vedel pa je, da mora za začetek izklopiti čustva, naj
nadzor prevzame razum. Najprej si mora urediti življenje, potem pride
čas za obisk nekaznovanih. Razmišljal je: pri Niku bo začasno, da si
poišče redno službo, in čez dva, tri mesece vzame v najem kakšno
garsonjero ali manjše stanovanje. Pri vprašanju okrog službe se mu je
nasmihalo, saj je vedel, da mu najmanj tri različne poklicne smeri
omogočajo več možnosti. Hitler je imel prav, delo osvobaja. Ja, Hitler je
imel v marsičem prav, škoda, da ni bil kakšno leto dlje na oblasti. In v
tem premišljevanju ga je zmotila nenavadna tišina v avtomobilu.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 19
Slika 2: BREZ NASLOVA
Zvonko Bukor: brez naslova, po predlogi risbe avtorja Pssiho, 2009. Tuš, 29,7cm.
ZPKZ Dob pri Mirni

20
Zvonko Bukor
Pssiho
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 49
BARVA GREHA
Vsemu na tem svetu
se da okvirno določili,
kakršne barve je katera stvar.
Barva morja in neba,
polja, hribov in gora,
pogleda, nasmeha, celo pekla.
Potemtakem rek drži,
da v vsem lepem je
vseeno kanček greha!
Čisto vsemu na tem svetu;
mene pa zanima le,
kakšna je ta barva greha?
ODLOČITEV
Ko vse izgubiš, ni več strahu
Skozi železna vrata je po dolgih letih življenja za rešetkami in bodečo
žico stopil mimo dveh paznikov z mrkim, hladnim pogledom na tla
prostosti, svobode. Topli žarki pomladi so ga obsijali in mu vlivali pogum
za nov začetek, novo življenje. Tudi njegove misli so bile urejene. Imel je
več kot dovolj časa, da je dojel, zakaj nekateri niso vredni življenja, ki jim
je bilo dano. Povzročati zlo, nekaznovano samo zato, ker je lahko tako,
in brez sramu ter morale, povzroča bolečino in trpljenje. Seveda jim je v
oporo totalitaren režim, ki ga odobrava njihov diktatorski vodja oziroma
direktor. Kljub dolgi kazni, prestani v neznosnih razmerah, je ostal
jasnega pogleda na svet in je prve korake proti novemu življenju naredil
po že v naprej začrtani ideji in sledil novemu smislu življenja. Vedel je,
da je najprej na vrsti zaposlitev, kajti vsi prihranki so že zdavnaj
skopneli. Ko je tako stopal, korak za korakom, so mu nasproti stopili
maloštevilni prijatelji, ki so verjeli vanj in mu bili pripravljeni pomagati.
Vsi so vedeli , da bo nov začetek težak, ampak prijateljica Lili, ki je bila
zraven, je dejala: če bo komu uspelo, bo to on, kajti če se kdo vedno
znajde, je on tisti, na katerega bi stavila. Objemom in veselju ni bilo
konca. Po dolgem času ga je obdal občutek topline in dobrote čistega
srca. On v sebi je vedel: ni še konec. Bo pa. Pride moj čas.
Preden so se posedli po avtomobilih, so mu dejali, da so poskrbeli za
lažji začetek in naj ga nič ne skrbi. Na obrazu so se mu kazali začudenje,
sreča in skrb. Prijatelj Nik, s katerim se je peljal, je rekel: za zdaj boš pri
meni, potem pa bomo že videli. Povedal mu je, da ima hišo od staršev

48
Pssiho
Zvonko Bukor
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 21
POT DO ODREŠITVE
BLAGO REČENO
Tolažba v žalosti,
olajšanje v trpljenju,
vodstvo v odločanju,
pogum v strahu,
mir v zaskrbljenosti,
počitek v utrujenosti,
moč v preizkušnjah,
opozorilo v ravnodušnosti,
odpuščanje v priznanju …
Vse kar ni za, tudi če ni proti, je treba odstraniti.
Ljubezen ji ni veliko pomenila. Raje se je razdajala. Zdaj enemu, zdaj
drugemu in vsi so bili - blago rečeno - malo čudnega značaja. Ponujala je
sebe in seks, tudi brez obveznosti, brez sramu in brez kančka slabe vesti.
Včasih je mislila na ljubezen, kot človek misli na dragoceno ogrlico, z
nenadno željo, da bi jo imel, v resnici pa je nedosegljiva.
Ljubezen si je zamišljala po romanih, ki jih je prebirala, ne da bi
pretirano mislila nanjo. Zdi se mi, da je venomer sanjarila, seveda rahlo
podprta z uspavalnimi tabletami in šilcem žganega, da se je rodila z
nesrečno dušo. V sebi je bila namenoma in previdno zadovoljna. Čeprav
je imela že sedem let staro hči, se še ni prebudila iz svojega spanja, iz
tistega spanca srca, misli in čutov, iz katerega se nekatere ženske ne
zbudijo do smrti. Življenje se ji je zdelo relativno dobro in brez zapletov,
saj je imela redno službo in dohodek. Nikoli ni iskala smisla ali sama
sebe vprašala, zakaj živi. Živela je, spala, se okusno oblačila in bila je
zadovoljna. Kaj je hotela več? Brezskrbnost in egoizem do obisti in skrb
zase in samo zase. Drugo tako ni bilo pomembno, kot le zunanji izgled.
Za največji dosežek v življenju pa si je štela, da je preživela
štirinajstdnevni dopust na peščenih obalah Mallorce v nekih čudnih
okoliščinah razuzdanega življenja, kamor sodijo alkohol, cigarete, droga
in razvratništvo (da ne rečem kurbarija), ter, da je moža spravila za
zapahe, s polno mero lakomnosti in zamer iz otroštva. Ob tem pa se je
počutila kakor zapeljana žrtev, ki je venomer govorila nesmisle, in se ob
tem počutila kot prerokinja. Tako je živela v duševnem mrtvilu,
zadovoljna in mirna kot enoceličar, kot deževna glista v blatu.

22
Zvonko Bukor
PUSTI ČASU ČAS
Mislil sem,
da čas bo vse spremenil,
da ne znal bom več živeti.
Pet let skoraj
ni kar tako - ni malo.
Zgrajenih cel kup je trgovin,
novih hiš in dolgih cest,
napredek viden je povsod.
In kar bile device so,
danes to več niso,
druge spet so matere postale,
fantje pa … možje,
(zaman izgubljal bi za njih besede).
Nasploh – ljudje so do obisti
pokvarjeni ostali – nič bolj,
nič manj – kot prej.
Mislil sem tako,
a sem krepko se zmotil,
saj jaz sem tisti,
ki spremenil ga je čas.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 47
Torej bi bilo vse, kar se slabega pove o poštenih in pravičnih, žalitev.
Popolno sovraštvo postane smiselno takrat, ko sovražimo vse in
vsakega. Ne smemo pa pozabiti, da kadar zraven sovražimo še samega
sebe do obisti, pridemo do nove dimenzije sovraštva.
Poglejmo si slike dobrega in slabega kar se nam je zgodilo v življenju. Ja,
nasmejemo se lahko, kajti ni breme dogodkov tisto, leži nad nami,
ampak vse, kar smo mi naredili iz njih.

46
Pssiho
Zvonko Bukor
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 23
IZREKI
PRIJATELJEM
Obstaja pregovor:
povej mi, kaj misliš o ženski,
pa ti povem, kdo si.
Po odgovoru prepoznaš človeka: ali je delavec, kmet, maskirana žival ali
nepridiprav, lahko tudi pošten in pravičen.
Ni dovolj, če človeka poslušaš, slišati ga je treba.
Človek je ujetnik svojih misli, razmišljanja. Le te pa mu je vcepila družba,
v kateri živi.
Imamo narejeno življenje, ki ga živimo, in življenje samo, ki ga ne živimo.
Šele ko izgubimo vse,
lahko počnemo vse.
Jezus je rekel: » V zaporu sem bil in vi ste me obiskali!«
Hvala vam prijatelji,
vsem, ki ste me v srcu
in v mislih iskali,
vam, ki vame ste zaupali.
Vsem ostalim znancem,
ki slišali ste zlobne govorice,
jim verjeli – vam pač ne zamerim,
povem le, da ni pravice.
Žal, moral sem oditi,
o tem so drugi presodili,
a v srcu svojem nosim
še vedno vse spletene niti.
Če bi znali svoje napake tako hitro najti in jih prepoznati, kot jih
najdemo pri drugih, in jim prepametno svetujemo, kako naj jih
popravijo, bi bili mi najmodrejši in popolni.
Razmislek o žalitvah in dejstvih:
žaliti je mogoče samo poštene in pravične.
Če pa rečemo tatu, da je tat, ali lopovu, da je lopov, je to samo
ugotovljeno dejstvo.
Kdor me bo iskal,
ta me tudi najde,
le nekaj truda bo potrebno,
pred nikomer ne želim se skriti.

24
Zvonko Bukor
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 45
PIŠEM PESMI
Pišem pesmi in nekaj proze,
ki odraz so drugih in del mene,
njih tegobe in trpljenje,
slabosti, jeza in veselje.
Veliko je resnice,
nekaj je izmišljenih reči,
a najbolj je opazna
moja »bolna« domišljija.
Marsikdo se našel bo,
v moji domišljavi rimi,
če se najde kdo, da mi zameri,
naj stopi predme in še odmeri!
To sem spisal kar tako,
v pičlih treh minutah,
pod svetlobo polne lune,
ker rad pišem pesmi in nekaj proze.
Slika 5: DANES JUTRI
Danilo Pohorec: Danes jutri , 2009. Tempera, 21 cm x 29,7 cm. ZPKZ Dob pri
Mirni

44
Še malo in zapustil bom to žalostno dobsko solzno dolino. Spet bo jesen
oblekla Pohorje v prelepe rožnate barve in svet okrog mene, ki ga bom
zamenjal za zaporniško sivino, bo rožnatih barv.
In takrat bom Življenje pisal z veliko.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 25
Zvonko Bukor
POGLED SKOZI OKNO
Včasih, ko sem stal poleg okna in zrl v breg ter bližnji travnik, se mi je
zdelo, da gledam skozi zaporniške rešetke. Da! Stisnjen med zidove in
zvezan z nekakšno nevidno vrvjo moreče more. Od tod ne morem
nikamor … noro pa je bilo prav to, da sem sebi skušal razložiti in se pri
sebi odločiti, da stopim na pot drugačnega življenja. Pa je bilo, žal,
prepozno!
Še vedno se zalotim, kako stojim poleg okna in zrem … v breg, tja čez
zid, obdan z žico, tokrat res skozi zaporniške rešetke. Očitno je, da sem
stopil po poti drugačnega trpljenja.
Tudi ta temna zgodba mojega življenja se bo enkrat imenovala: »Bilo je
nekoč …«
Že davno je bilo rečeno, da se lahko vsak popravi, le spremeniti se ne
more nihče. Človek pa stori kar mora, a usoda vseeno pride sama,
naključja ne obstajajo, vse pa se zgodi z določenim namenom.

26
Slika 3: POGLED SKOZI OKNO
Zvonko Bukor: Pogled skozi okno, po predlogi risbe avtorja Pssiho, 2009. Grafit
svinčnik, 29,7cm x 42cm. ZPKZ Dob pri Mirni
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 43
Pisati o zaporu ni lahko. Običajno je to temna plat dela človekovega
življenja. Kdor hoče pisati in razumeti zapor, ga mora doživeti. Oropan si
svobode, po vsej sili pa te hočejo oropati še časti. Morda nekdo res služi
pokoro državi, za greh, ki ga je storil. Jaz osebno pa življenje na Dobu
občutim kot posilstvo države po službeni dolžnosti, nekaterim pa bo to
izzvenelo kot dobski, zaporniški splav. Naj jih potolažim, pri meni greha
ni bilo in zato me posiljujejo. Moj edini zaveznik je čas, imam pa
občutek, da bi mi nekateri tudi tega radi ustavili.
Za konec bom zapisal stavek velikega Churchilla: »Ne smemo pa
pozabiti, da potem, ko smo poskrbeli za vse materialne pogoje v
zaporih, obsojenec še vedno ostane prikrajšan za vse, čemur svoboden
človek pravi življenje.«
Nekateri, ki se ukvarjate z zaporniki, si zapor zapomnite za vse življenje.
Tudi jaz osebno si ga bom. Nekatera moja spoznanja pa naj vam bodo
nove resnice, ki jih do sedaj niste poznali. Sem namreč človek, ki mu laž
le steška zdrsne z jezika. Državico Slovenijo sem imel zelo rad. Smatral
sem jo za mater vseh mater tega sveta, kjer človek najde toplo zavetje
in varnost in se k njej lahko zateče, ko te nihče drug noče imeti. Vendar
sedaj je nimam več. Čutim jo izključno kot aparat prisile, ki državljanom
dela krivico. Levi, desni, rdeči in črni – izgubili ste volivca.
Ostala mi je le očetnjava plemenitih, ponosnih Slovencev, ki jih imam
rad in jih spoštujem, kot me je naučila mati. Toplo zavetje in varnost
bom iskal pri njih, pri državi pa nikoli več. Izigrala me je in nisem edini, ki
sem se države Slovenije tako veselil, in nisem edini, ki je nad njo
razočaran. Morda nas je celo preveč.

42
vse ostalo čudovito doživetje.
Prosil sem tudi za eno samo samcato ugodnost: obisk na vrtu. Nekako
sem bil sam pri sebi prepričan, da sem si z načinom prestajanja kazni to
pravico pridobil. Spet sem bil v zmoti. Te ugodnosti mi ni uspelo
pridobiti. Ko pa sem nekega četrtka, takrat se namreč obeša spisek
obiskov, na njem videl nekatera imena, katerim pripada obisk na vrtu,
sem bil zelo razočaran. Tri dni sem razmišljal in zaključil. Po gandijevsko
se bom uprl. Nehal sem pisati »raporte« z vsebino: »Prosim za obisk na
vrtu.« Obisk imam eno uro in tako bo ostalo. Ob vsem tem pa se mi
poraja misel, da so tu zaposleni ljudje, ki bi nekako po dolžnosti morali
vzdrževati neko moralo. Poznam ljudi z dvojno moralo. Eno zase, drugo
pa za druge. Tu pa ni niti tako. So s trojno - eno zase, drugo za druge,
tretjo pa zame. Pa nič hudega. Jaz se bom trudil, da bom obdržal svojo
le zase in to do trenutka, ko bom zapustil zapor. Prvič, zadnjič in nikoli
več. V spominu pa mi bo ostalo eno pravilo, da v zaporu velja pravilo, da
ne velja nobeno pravilo. Narobe svet. Dob je državica v državi RS.
Kazen se mi preveša v zadnjo tretjino. Po ustaljenem hišnem redu jo
lepo prestajam. Nekoč, nekdaj, ko sem še bil na svobodi, sem svet videl
v rožnatih barvah. Enkraten je pogled na jesensko Pohorje, ko ga narava
spremeni v prelepo barvno kuliso, ki se ti utrne v spominu. To pogrešam
in svet sedaj vidim siv. Vendar ti odtenki sivine niso zmeraj enaki. Čas, ki
ga preživim na delovni terapiji, je v skoraj belem odtenku sivine.
Pohvaliti moram tudi sotovariše v kajuti. Prijetni možakarji so. Smo tim,
ki v težkih razmerah vzdržuje zelo dobre odnose, smo strpni in v moji
sobi veljajo nekatera pravila. Pri nas se ne krade, pri nas se ne šikanira
in pri nas je zelo čisto. Srečal sem celo ljudi, s katerimi bom prijateljeval
celo življenje. Prijatelji smo postali, pa čeprav v zaporniški sivini.
Zvonko Bukor
KDO JE KDO
V naravi točno je določeno,
kdo petelin je in kdo kokoš,
komu bolj pristojijo barve
in čigavo bolj se sveti perje.
Med ljudmi pa je drugače,
zato mi čudno je hotenje,
ko moški sprejme mnenje,
da ženska hoče nosit hlače.
Ali z mano nekaj ni v redu,
mogoče jaz ne vidim prav,
je vsemu kriv današnji čas
in globalno segrevaje planeta.
Na betonski klopi sam sedim,
v nedra tiho si ihtim,
zapisujem rime na železniškem peronu
in čakam vlak, da odpelje me - v preteklost.
Vsak od nas drugače to dojema,
vsak od nas drugače sprejme,
al' nam prav je al' pa ne,
dejstva vedno ostanejo prikrita.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 27

28
Zvonko Bukor
JEZEN PTIČ
Če kdo v teh rimah
značaj svoj prepozna
in se mu zazdi,
da opisan je - ona, on;
naj nikar se ne jezi,
zakaj jaz, kot »bled« poet,
zlagal se nisem čisto nič,
zato nikamor sedaj ne skači,
kakor jezen ptič,
če kaplje so ti namočile perje,
prej bi skril se pred dežjem.
Prav zaradi vsega,
sem mnogo tega,
previdno spisal
zgolj v rimah;
in če sem slučajno
vam podoben,
človek sem - jezen
ptič -, ki ima prav
tako kdaj mokro
perje!
Slika 4: JEZEN PTIČ
Zvonko Bukor: Jezen ptič , 2009. Suhe barvice, 21
cm x 29,7 cm. ZPKZ Dob pri Mirni
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 41
drugega. En WC, ena tuš kabina. Res je, da sem obsojen na kazen
odvzema prostosti, nisem pa obsojen na odvzem dostojnega življenje.
Piše se enaindvajseto stoletje, vendar opažam, da smo na nekaterih
področjih šele v osemnajstem.
V kajuti so me lepo sprejeli in počasi sem se navadil na zaporniško
življenje. Ob sprejemu v blok sem opravil tudi spoznavne razgovore s
komandirjem, psihologinjo in seveda s svojim vzgojiteljem. Ta najin
razgovor se je končal z besedami: »Boste pač do konca tu« in odgovoril
sem, »bom pač do konca tu!«
Takrat sem vedel, da se mi ne piše dobro. Pridno sem čistil okolico in
obiskoval delavno terapijo. Pričakoval pa sem, da se bo kdo z menoj
ukvarjal. Ponovno sem bil v zmoti. Ugotovil sem, da zaporniku, ki je
pripravljen prodati svojo dušo, dajo čas. In tako so meni dali osem in pol
mesecev časa, me pustili popolnoma pri miru, kot da me ni tu, z menoj
pa težav tako in tako niso imeli, ker jih nisem povzročal. Ugotovil sem,
da je edino in bistveno to, da sem tu, jaz pa sem mislil, da v zaporu iz
grdih, hudobnih, zlih fantov delajo odgovorne državljane. Prestajanje
kazni poteka nekako v stilu starega ruskega pregovora: glavno je, da
imamo vrat, štrik pa bomo že našli. Razgovor s psihologinjo se je zame
slabo končal. Takrat sem zagotovo vedel, da bom v zaporu vseh
slovenskih zaporov preživel dve leti. Počasi je preteklo leto, to je
polovica moje kazni. Obletnico je potrebno nekako proslaviti in to sem
storil tako, da sem si na steno sobe na delovni terapiji nalepil listič. Na
njem piše:
Dob, Dob,
prelepo zavetje!
Le dvanajst mesecev trpljenja,

40
na nekaj postelji podobnega. Še kar sem razmišljal. Najprej sem pomislil
na vnučka Nela in njegovo mamico, mojo hči. Nel ima tri leta, hči pa jih
je dopolnila trideset. Že dve leti se bojujeta z boleznijo v ljubljanski
bolnišnici. Avtoimuno bolezen ima. Edini takšen je v Sloveniji in edina
rešitev, da preživi, je presaditev kostnega mozga. Zaenkrat darovalca na
tem svetu še nima, upam pa, da se mu bo nasmehnila sreča. Zato vsi,
darujte kri, morda je ravno vaš vzorec tisti pravi, ki mu bo rešil življenje.
Tudi sestra se mi je prikradla v spomin. Ni imela prevelike sreče v
življenju. Našla si je prečudovitega moža, mojega svaka, s katerim se
odlično razumeva. Vendar jih je obiskala bolezen. Že dvakrat je bila
operirana. Obakrat so ji uspešno pozdravili raka. Torej smo v naši
družini sami junaki. Dejal sem si: »Danilo, tudi ti bodi tak in vse boš
vzdržal.«
Sonce je počasi zašlo za dolenjske griče, ki me spominjajo na rodne
Haloze mojega očeta. In takrat sem razmišljal. Noč pomori dan in dan
pomori noč in sedemstokrat tako in takrat bo zame nastopil praznik
vseh ljudi tega sveta – Svoboda. Brez nje je v tebi praznina, ki rjove,
vendar si nekako ne moreš pomagati.
Pet dni sem preživel v samici, na sprejemnem oddelku, opravil
zdravniški pregled in druge formalnosti. Zdravnik me je spoznal za delo
nesposobnega, štejem jih že štiriinpetdeset, in dodeljena mi je bila
delovna terapija.
Preselil sem se v blok na »normalno« prestajanje kazni. V kolikor se
temu lahko reče NORMALNO. Namestili so me v sobo s petnajstimi
sotovariši. Soba se mi je zdela kot nekakšna kajuta iz ameriškega filma
življenja v podmornici. Spimo drug vrh drugega, na pogradih, vse ostalo
pa izgleda kot v termitnjaku, ko vse leze in se premika, eno preko
Zvonko Bukor
KO PRIDE ČAS
Kdo z življenjem se igra
in
kdo se s smrtjo spogleduje?
Za vse lepota je minljiva
in
vsem, ko pride čas,
nam smrt razložila bo pravila.
Enim prej - drugim pač pozneje,
a na vrsto pridemo vsi.
Zaman se rinemo, pehamo,
druge potiskamo v blato;
da le »jaz« mogoče,
ostal bi kot nosno zrno.
Jalovo je vse početje,
ker pride grda starka,
ko štet nam bo poslednji dan.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 29

30
Besedilo v sliki 1: ANITA
Zvonko Bukor: Anita, 2009. Tuš, 21 cm x 29,7 cm. ZPKZ Dob pri Mirni
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 39
Ko sem se prebudil, sem na čelu začutil toplo roko. Božala me je. Vedel
sem, da ni mamina. Katera je? Zagledal sem sestro, s katero sva si vse
življenje delila vse in se imela neizmerno rada. Jokala je.
»Zakaj jočeš, Dada?« sem jo vprašal, kajti joka pri njej nisem bil vajen.
Ni krhko bitje, močna je, kaj močna, zelo močna.
»Vesela sem, da te še imam. Samo tebe še imam in obljubi mi, da mi
tega nikoli več ne boš storil«, mi je odgovorila.
Nisem ji odgovoril. Odgovora takrat nisem poznal. Dolgo je trajalo, cela
tri leta, da me je psihiater nekako pokrpal, sestavil. Takrat sem ji lahko
odgovoril – tega ti nikoli več ne bom storil.
In spet je bil dan, ko sem se zgodaj prebudil. Že dalj časa sem spal na
obroke. Sobota je bila. Nekako prezgodaj se mi je zdelo, da me soseda
kliče na jutranjo kavico. Odprl sem vrata in zagledal moža v modrem.
»Ste vi Danilo Pohorec?« je vprašal tisti, ki je že držal nogo med vrati.
Pritrdilno sem mu odgovoril in ju povabil v stanovanje. Še osebno
izkaznico sta zahtevala od mene, da ne bi prišlo do pomote slučajno.
Potem sta me odpeljala. Na pol poti smo se ustavili, da malo
pretegnemo noge in pokadil sem še zadnjo cigareto na svobodi. Prispeli
smo na Dob.
Sprejel me je zelo prijeten možakar. Paznik – sodni policist, da ne bo
pomote. Kasneje sem izvedel, da mu je ime Brane. Nekoliko sva
pokramljala, na koncu pa me je vprašal: »Želite v samico?«
Odgovori sem: »Da.«
Ko je za menoj zaklenil vrata, se je okrog mene vse nekako zagostilo, čas
se je ustavil in takrat sem vedel, da se Svoboda piše z veliko.
Pogledal sem v smer, od koder je prihajala svetloba. Okna nisem videl,
samo rešetke. Nekaj časa sem tako stal in razmišljal. Čez čas sem legel

38
ga, še sedaj ga pogrešam in še ga bom. On bi me sedaj znal potolažiti in
mi svetovati. Toda žal ga ni več. Ostala mi je samo še mama.
V tem času smo volili svoj prvi parlament. Skupščina se je imenovala in
tako je tudi prav, kajti mnogim je bila beseda parlamentarizem tuja. In
napolnili so jo mesarji, avtomehaniki in varnostniki, ki so prvič oblekli
fantovske obleke starejših bratrancev, ko so šli k birmi, in si za sposojen
denar prvič kupili obleke, saj v parlament se spodobi vstopiti spodobno
oblečen. V prepranem puliju od Rdečega križa in spranih kavbojkah ne
bi bilo lepo. Veselo so sprejemali zakone, prepojeni z nacionalizmom, ki
jih je napajal in zadovoljeval. Pozabili so na našo polpreteklo zgodovino,
na čas, ko je v imenu fašizma, nacionalizma in stalinizma pomrlo pol
Evrope. Na krilih nacionalizma so mi izbrisali mamo.
Za ničeta so jo naredili. Kako ste to mogli? Tu je z menoj. Objema me in
tako topla je, živa je, vi pa pravite, da je ni. Položnice ji pošiljate, davke
pobirate. Ste zblazneli. Te njene topline vam ne dam, ne izpustim iz rok.
Preveč jo imam rad, kajti ona me je naučila ljubiti ljudi in spoštovati
posameznika. Še imam rad ljudi, vas pa niti malo ne spoštujem.
Prelepega slovenskega jezika me je naučila, ki ga ne zamenjam za nič na
svetu, kajti drugega ni znala. Ne, ne dam je, raje se odpovem vam –
državi. Enkrat so mi jo že vzeli. V Treblinko na Poljsko so jo odpeljal, jo
dvakrat podolgem in počez razrezali in na mojo veliko srečo tudi zašili.
Čez dolgih šest let je priromalo pismo. Od države je bilo. Imenoval bi jo
čestitka. Podelili so ji državljanstvo in ji čestitali, namesto da bi se ji
opravičili. Umrla je Slovenka. Takrat sem vam nekako odpustil, toda to,
kar ste storili meni, tega vam ne odpustim nikoli in v taki državi ne grem
v zapor! Zlomil sem se. Nisem hotel več živeti.
Besedilo v sliki 2: MIRJANA
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 31
Zvonko Bukor: Mirjana, 2009. Tuš, 21 cm x 29,7 cm. ZPKZ Dob pri Mirni

32
Mitja Duh
Danilo Pohorec
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 37
PRIJATELJU!
V IMENU LJUDSTVA
Ko v mrzlem jutru
iščeš privid svoje sreče,
ko v dolgih nočeh
nemo kričiš,
ko se v stiski oziraš nazaj
na zapravljeno življenje
in ko čas neizprosno beži pred teboj, vedi,
da sem v srcu vedno s teboj.
Bil je dan, ko je šla pravica na počitnice.
Reka resnice teče
po prekopih zmot.
Tagore
Sonce je pravočasno vzšlo, ni zamujalo. Tudi sam nisem hotel zamuditi.
Zgodaj me je prebudilo prelepo žvrgolenje ptic. Vstal sem in se lepo
uredil, kajti v hišo, na pročelju katere ponosno visi tehtnica, simbol
pravice, se spodobi vstopiti urejen. Sodnik je mož, ki deli pravico in tej
delitvi sem hotel prisostvovati, vendar bil sem v zmoti. Ogabna laž je
zmagala. Epilog:
KRIV - V IMENU LJUDSTVA.
Ko sem zapuščal hišo zmote, sonce ni več sijalo. Padale so velike kaplje
in mi polzele po licu kot solze. Vrane so krehale. Tla pod nogami so mi
izginjala. Globoko sem zajel sapo in takrat so zame poslednjič zajokali
zvonovi. Takrat je umrl Bog.
Ne, to ne more biti res. To ljudstvo, ki mu pripadam, mi tega ne more
storiti. Imam jih rad, kaj rad, preveč rad in sam sem zelo ponosen, da
mu pripadam. Kaj ni že Kajuh zapisal: » Samo milijon nas je, ki ga
življenje krutoviči, a vendar ga nikoli ne uniči.« In nikoli nas ne bo.
Mnogi so že poskušali. Ni jim uspelo. Ne, ta plemeniti narod mi tega ni
storil. Nismo barbari, ki rušimo vse pred seboj. To mi je storila država.
Spomin mi je zdrknil nekaj let nazaj, ko smo iz te prelepe deželice
naredili državo. Prvič v zgodovini nam je to uspelo in na to sem bil zelo
ponosen. To pa je bil tudi čas, ko mi je bolezen vzela očeta. Pogrešam

36
MK
Uroš Kupšek
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 33
Brez naslova
KAM GREMO?
Kaj je lepšega od belih brez, od srebrnih jelk, mogočnih hrastov,
grmovja in vseh ostalih dreves?
Vaše srce ne dela razlik.
Vi dajete zavetje živalim in rastlinam malim,
vi dajete zavetje popotnikom, junakom, siromakom in bedakom,
v skupini ali sami kljubujete človeški drami.
MK
Brez naslova
Iz krožnice vesolja sem se spustil v drobovje matere zemlje.
Mrtva riba v izsušenem jezeru skozi škrge hlasta za zadnjim vdihom,
njena bit gre naprej.
Vsi mi, večkrat rojeni, smo že bili modreci in nevedni, v svojih
zapuščajočih minljivih telesih.
Razpadajoče pa vendar neprecenljivo.
Čudež!
Oko gleda lepote pavovih peres in skrivnost praha na metuljevih krilih,
Dokler se zvok bele čebele iz dvojnosti ne razblini v enost.
Popolna je ljubezen.
Neštetokrat sem se sam pri sebi, ali pa tudi druge, predvsem mojega
očeta, vprašal, kam greš potem, ko ne greš več nikamor. Ko te ni več, ko
si MRTEV. Kam greš potem?
Čeprav imam vse tri svete zakramente, v NEBESA, PEKEL in VICE ne
verjamem, verjamem pa, da duša, če se temu reče duša, da tisto nekaj
nekam gre, toda kam?
In glede na to, da se od tam, kamor greš potem, ko nikamor več ne greš,
nihče ne vrne, mora biti tam lepše kakor tu, na tem bednem, sivem,
mračnem, turobnem svetu.
Kot sem že rekel, ne verjamem v NEBESA, PEKEL, VICE, prav tako ne
verjamem, ne v BOGA, NE V ALAHA, NE V BUDO … V NOBENO OD TEH
BOŽANSTEV NE VERJAMEM. Verjamem le še sam vase in v nebo.
V jasno zvezdnato nebo, kakršno je danes, ko ob treh ponoči sedim na
postelji, gledam skozi rešetke in si želim, da bi bil tam, kamor greš
potem, ko nikamor več ne greš …
Popotnik glej življenje svoje,
danes srečen si, vesel,
jutri pa ti zvon zapoje,
truplo tvoje bo pepel.

34
MC
DAN NA DOBU
VIUAAAAAAAAAAA!
Sirena.
Puff!
Neonska luč v oči. Dobro jutro na Dobu. Splazim se iz postelje, prižgem
prvo cigareto in že je tukaj zajtrk (sicer neobvezen). Za umivanje ni časa.
To pride pozneje. In že se začne kljuvanje v glavi.
Poskusil sem s slikarstvom, bolj ali manj uspešno, vendar še zdaleč ne
toliko, da bi lahko od tega živel.
Po sedmih letih ugotoviš, da te je čas povozil in to pošteno. Stvari, ki so
drugim vsakdanje, jih ne znam.
Nič, ura je blizu osem, čas za odhod na delo. Grem, da bom še enkrat
ugotovil, kar sem že povedal: da s slikarstvom ne bo nič.
Nekako prebijem tisti čas, ki mi je odmerjen za delo.
Ko se vrnem v blok, je že dopoldanski sprehod. Hvala bogu, vsaj to.
Grem ven in spet tuhtam, kakšna zguba sem in kaj neki še bo.
Sedem, pokadim cigareto, poskušam misliti na nič. Včasih to tako dobro
dene.
Dve uri mineta kar hitro. Gremo gor, priprava na kosilo, ki je obvezno.
Zmečeš vase tisto, kar dobiš, in to je to.
Po kosilu pa branje, ki mi je edino pravo zadovoljstvo v zaporu. Imel
sem sicer nekaj mesečno krizo; odprl sem knjigo, prebral dve strani in jo
zalučal stran. Zdaj je spet dobro. Komaj čakam, da lahko berem. To
navadno počnem do popoldanskega sprehoda.
NAŠ KLUB DOMIŠLJIJE 35
Grem ven in spet tuhtam, kaj in kako. Če srečam kakšnega zanimivega
sotrpina, se malo pogovarjava. Po možnosti ne o zaporu.
Ko je sprehod končan, je kmalu večerja (obvezna). Včasih pripravijo kaj
prav posebnega.
Vrnemo se v blok, na vrsti je televizijski Dnevnik (obvezno ga gledam,) ki
pa je prav srhljiv.
Ob pol osmih zvečer nas »nafutrajo« s terapijo za spanje.
Še večerni raport – in hop v posteljo, knjigo v roke in prav kmalu je
končan še en dan bližje svobodi.