junij - Ljudmila

Spominčica, junij 2008
Dobro je vedeti
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ SVOJCEV OSEB Z DEMENCO
V DOMU PETRA UZARJA TRŽIČ
Marjeta Šumič
Skupina ljudi s podobnimi težavami so posamezniku
največja psihološka opora, ko se znajde v
situaciji, ki ji pogosto ni sam kos, ga izčrpava, mu
jemlje moči in pogosto celo voljo do življenja.
Tega se zavedamo tudi strokovni delavci v Domu
Petra Uzarja Tržič, ob hkratnem posluhu in podpori
vodstva. Zato smo pred dvema letoma skušali
v skupino združiti svojce naših stanovalcev z
diagnozo demenca.
Na uvodno predavanje smo povabili medicinsko
sestro iz Psihiatrične klinike Polje, gospo Branko
Mikluž, ki je svojcem predstavila smisel združevanja
svojcev v pogovorne skupine. S skupino
smo pričeli mesec dni po uvodnem predavanju.
Srečanja naj bi potekala enkrat mesečno, trajala
naj bi eno uro in pol. Vodile pa naj bi jo socialna
delavka in medicinska sestra ter delovna terapevtka
in bolničarka in sicer izmenično v paru.
Prvega srečanja se je udeležilo 12 svojcev. Med
njimi so bili tisti, ki so potrebovali več informacij
v zvezi z demenco in tisti, ki se z bolezenskim
stanjem svojega sorodnika niso mogli sprijazniti
in ga sprejeti v drugačni vlogi, kot so ga poznali
vse življenje. Predvsem so težko razumeli, da se
svojec nenavadno obnaša ali, da jih ne prepozna,
medtem, ko jim je bil do nedavnega vzor
in opora. Trije svojci, ki so imeli takšne občutke,
so spoznali in začutili, da je skupina edina sredina,
ki jim je v oporo, jih razume, posluša in jim
svetuje, zato so ji ostali zvesti. Nekateri so prišli
na srečanje samo enkrat in sicer z namenom »da
vidim, za kaj gre«, naslednjič pa jih ni bilo več. A
vsakdo je prinesel nekaj dobrega, svojo izkušnjo,
v kateri je vsakdo našel nekaj zase in dal drugemu
občutek, da v dani situaciji ni sam.
Žal se je število udeležencev iz srečanja v srečanje
zmanjševalo. Na zadnjem srečanju pred poletnimi
počitnicami ni bilo na srečanje nobenega od naših
svojcev več, pač pa sta prišli po nasvet dve sestri, ki
sta doma skrbeli za svojo dementno mamo in sta
nekje slišali, da bi lahko v domu dobili kak dober
nasvet. Po pogovoru z njima smo prišli do spoznanja,
da so ljudje, ki skrbijo za osebo z demenco
doma in so z njo cel dan, v veliko večjih stiskah,
kot tisti, katerih dementni svojci bivajo v instituciji
in so bistveno bolj razbremenjeni skrbi.
Odločili smo se, da v poletnih počitnicah srečanja
prekinemo, v jeseni pa ponovno organiziramo
sestanek s strokovnim predavanjem za vse svojce
naših stanovalcev, svojce čakajočih na sprejem v
dom, uporabnike pomoči na domu ter vse tiste, ki
jih ta problematika zanima. To smo storili v mesecu
oktobru lanskega leta, k sodelovanju smo povabili
dr. Andreja Dernikoviča ter Judito Miško,
ki sta pripravila izredno kvalitetno predavanje ter
privabila v pogovor marsikoga od prisotnih.
V mesecu novembru smo ponovno pričeli s srečanji
skupine svojcev oseb z demenco. Voditeljici
sva bili bolničarka ter delovna terapevtka. Kljub
osebnemu povabilu in obveščanju v medijih, sta
na srečanje prišla le dva svojca. S sovoditeljico
sva bili kar malo v stiski, saj sva zaslutili žalostno
usodo najinih prizadevanj.
Potem, ko pa se je srečanje razvilo, nama je
čedalje bolj postajalo jasno, da ni pomembno
število udeležencev, pač pa posameznik,
ki se doma iz dneva v dan, iz ure v uro, sam
prebija v skrbi za svojega svojca z demenco.
Pogosto doma nima nikogar, ki bi mu bil v pomoč
ali psihično oporo, ga poskušal razumeti, namesto
da mu očita, ko potoži, da ne zmore več sam. En
sam tak človek v stiski je že lahko skupina.
Vesela sem, da smo vztrajali. Z vsakim srečanjem
se pojavi nov član, človek, ki je potreben naše pomoči
in razumevanja, sprejmemo ga z vsem spoštovanjem,
ga poslušamo, ga bodrimo in ko se
naslednjič zopet srečamo, je to znamenje, da smo
skupaj ustvarili sredino, v kateri se vsi dobro počutimo,
se čutimo sprejete in razumljene. In to je
glavni namen srečanj. Nikomur ne moremo odvzeti
težav in ovir, ki jih prinaša življenje, toda skupaj
lahko ustvarjamo moč, da jih lažje prebrodimo.