junij - Ljudmila

Iz življenja
Spominčica, junij 2008
BLIZU SMO TUDI MI
Nada
Moja tašča je gospa v 85 letu starosti. Že dolga
leta je vdova. Sama je živela v svojem stanovanju,
kjer smo jo pogosto obiskovali. Bila je zelo natančna
gospa, dobra gospodinja in mati. Rada je
bila urejena in lepo oblečena. Veliko ji je pomenilo,
da je bila v središču pozornosti in da smo
vsi delali tako, kot je želela. Na nek način smo se
je vsi bali, a smo se naučili živeti z njo.
Pred štirimi leti pa se je vse, kar naenkrat spremenilo.
S svojci je postala prijazna, za vsakogar je
našla dobro besedo. Te spremembe smo bili zelo
veseli. A odnos do sosedov je bil vsak dan slabši.
Našla si je žrtev, jo obtoževala, zmerjala, klicala
policijo. To je trajalo celo leto. V bloku je imela
samo dve sosedi, s katerima je bila v dobrem
odnosu, pa še iz teh se je norčevala. Naenkrat pa
tudi teh ni več omenjala, pomaknila se je sama
vase in bila iz dneva v dan bolj jokava. Vsak dan
je imela novo bolezen, zavračala je hrano, stanovanje
ni bilo več tako čisto kot prej. Opazili smo,
da ni poznala več denarja, tudi njena zunanjost ji
ni bila več tako pomembna. Njena osebna higiena
se je zelo poslabšala, stanovanje je začela mazati
z lastnim blatom. Noči se je zelo bala. Videla
je razne ljudi, ki so prihajali k njej, ji kradli hrano
in jo hoteli nekam odpeljati. Vsa okna je imela
zaprta in rolete spuščene, da svetlobe ni bilo
nikjer, razen v kuhinji. Vsak prosti prostorček je
zamašila s papirjem. Zelo je shujšala, rada je imela
le mleko, rekoč, to je dobro za kosti. Veliko je
pripovedovala o svojih starših, bratih in sestrah
in o domačem kraju. Morila jo je druga svetovna
vojna in njene strahote. Sedanjost je sploh ni več
zanimala. Bala se je smrti in vsak dan je govorila,
da ne bo več dolgo. Stala je pred ogledalom in se
opazovala, ni se mogla sprijazniti, da je postala
stara. Rada je bila sama, a bilo jo je strah, zato
nas je vedno klicala, da smo bili ob njej.
Pomoč bližnjih, ji ni nič pomenila. Pozabljala
je imena svojcev, krajev, bila je vsak dan
bolj obupana. Velikokrat me je vprašala, kaj
je z njeno glavo in kaj se z njo dogaja.
Sama delam v domu starejših občanov, največ z
dementnimi ljudmi. Čutila sem, da je tudi pri
mami vzrok vseh težav demenca. Tudi zdravniki
so to ugotovili. Mame nismo upali puščati same,
bilo nas je strah. Vsi hodimo v službo, zato je
bila mama nekaj časa sama. Topli obrok je dobila
iz doma starostnikov. Za premestitev v dom ni
hotela slišati. Rekla je: »Rajši umrem, kot da bi
šla tja!« Stanje pa se je slabšalo iz dneva v dan.
Vedno bolj se je bala smrti. Pa tudi prividov, ki
se jih je zelo bala, je bilo iz dneva v dan več. Verjetno
si je prav zaradi tega strahu premislila in
sama rekla, da bi šla v dom. Želela si je, da bi
živela v sobi s sostanovalko. Kar sama si je pripravila
oblačila in stvari, ki jih bi odnesla s seboj
in tako pripravljena čakala na sprejem.
Ko je prišel dan odhoda, se je poslovila od sosedov
in vesela odšla v svoj novi dom. Ko smo
mamo pripeljali v dom, so nas prav lepo sprejeli.
Socialna delavka in višja medicinska sestra
sta nam vse razložili. Enako tudi mami. Bila je
sprejeta na varovani oddelek. Na oddelku so jo
zelo lepo sprejeli. Veliko stanovalcev je mamo
poznalo, a ona se jih ni spominjala. Pokazali so ji
sobo, v kateri jo je čakala njena sostanovalka. Na
mamino posteljo so za dobrodošlico položili lepo
rdečo vrtnico. Mama je bila zelo vesela.
Sedaj živi v domu že dve leti. Nikoli ne omenja
svojega doma in nima želje, da bi kdaj šla tja.
Rada je med sostanovalci, čeprav se pogosto tudi
skrega. Na srečo kmalu pozabi, na koga je bila jezna.
V domu lepo skrbijo zanjo. Sama je postala
veliko bolj urejena kot doma. Na svojo osebno
higieno spet nekaj da, rada pospravi za seboj in
hodi na razne prireditve. Ni je več tako strah,
celo okno je lahko ponoči odprto. Sedaj živi v
veliki družini, vsi jo razumejo. Tudi svojci smo
del te družine. Zelo smo veseli, da ji je lepo.
Sama delam na tem oddelku in z mamo sva vsak
dan skupaj. Včasih jo vzamemo domov in tega se
razveseli. Vedno nam pripoveduje, kako je lepo v
domu in da je tam zelo rada. Pravi: »Pridi kdaj
pogledat, pa boš videla, kako mi je lepo. Vsi me
poznajo, kličejo me Joži, pravijo kako sem lepa
in vsi me imajo radi«. Ko je kakšno uro pri nas,
pa že želi nazaj v dom, da jih ne bo skrbelo.
Zanjo je zelo pomembno, da jo zjutraj pohvalimo,
kako se je lepo oblekla, rada se namaže po
obrazu, včasih ima vse barve na sebi. A glavno, da
ji je lepo. Ko se gleda v ogledalo, pravi: »Res sem
najlepša«. Besede ji ne gredo več tako gladko. Pride
dan, ko kaže na svoje roke ali telo in pravi, da
je vse mrtvo. Včasih pa je vsa nasmejana in si poje
pesmico, edino, ki jo še zna - Prišla bo pomlad.
Mi pa upamo, da bi teh pomladi bilo še veliko.