junij - Ljudmila

More documents

Recommendations

Info

Spominčica, <strong>junij</strong> 2008 Informacije Glasilo Spominčica je namenjeno informiranju o demenci in drugih duševnih motnjah v starosti. Izhaja vsaka dva meseca. Izdajatelj in založnik Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje, Slovenija E: zzppd@mail.ljudmila.org, www.ljudmila.org/zzppd DŠ: 58674721 Uredniški odbor Branka Mikluž, Aleš Kogoj, Nataša Vakselj, Jana Dragar, Alenka Hribšek, Janja Letnikoska, Katarina B. Štrukelj, Zlata Živič, Damjana Orel Tisk Tiskarna Vovk Dejavnosti združenja potekajo v sodelovanju z in s finančno pomočjo Donacije lahko nakažete na račun št.: 02056-0051100513, NLB enota 4028, Ljubljana Fužine Vabimo vas k soustvarjanju glasila Spominčica. Prispevke za glasilo, ki naj ne bodo daljši od 4600 znakov s presledki, pošljite na naš naslov. Dobrodošle so tudi fotografije. Kadar so fotografije v elektronski obliki, morajo biti priložene kot samostojna datoteka. Uredništvo si pridržuje pravico do recenzije prispevka. Obvestila o dejavnostih, ki jih namenjate osebam z demenco in njihovim svojcem, sprejemamo na elektronski naslov združenja. Spominčica - slovensko združenje za pomoč pri demenci - Kontakt: e-pošta: zzppd@mail.ljudmila.org, spletna stran: www.ljudmila.org/zzppd/ • Svetovalni telefon in informacije: 01 52 83 995 vsak delovni ponedeljek, sredo in četrtek od 15.00 do 17.00 ure. • Skupina za samopomoč svojcev bolnikov z demenco v Ljubljani vsako prvo sredo v mesecu. • Izobraževalni program za svojce bolnikov z demenco Ne pozabi me GO-Spominčica, društvo za pomoč pri demenci severnoprimorske regije - Kontakt: Ulica Padlih borcev 13, 5290 Šempeter pri Gorici, e-pošta: go.spomincica@ssz-slo. si, go-spomincica@bolnisnica-go.si. Telefon: 05 330 69 07, od ponedeljka do petka od 8. do 11. ure. • Uradne ure: Dom upokojencev Nova Gorica, stranski vhod, ambulanta, vsaka tretja sreda v mesecu od 15.30 do 16.30, izven urnika po predhodnem dogovoru. • Skupina za samopomoč: vsako tretjo sredo v mesecu v Domu upokojencev Nova Gorica ob 16.30; vsak drugi četrtek v mesecu v Ajdovščini ob 16.30 v prostorih Šenta, Bevkova 2. • Izobraževalni program za svojce Spomni se me... Spominčica Škofja Loka - Telefon: 041 698 749, vsak ponedeljek od 15. do 16. ure. • Domska skupina za samopomoč svojcev bolnikov z demenco je vsak prvi torek v mesecu od 18. ure dalje v Centru slepih, slabovidnih in starejših, Stara Loka 31, Škofja Loka. Združenje zahodnoštajerske pokrajine za pomoč pri demenci Spominčica Šentjur - Dom starejših Šentjur, Svetinova ulica 1, 3230 Šentjur, Telefon: 03 74 61 700 vsak prvi četrtek v mesecu od 16.00 do 17.00 ure, e-pošta: zlata. felc@gmail.com, Uradne ure: Dom starejših Šentjur, vsak prvi četrtek v mesecu od 16.00 do 17.00 ure, • Skupina za samopomoč: Dom starejših Šentjur, vsak prvi četrtek v mesecu ob 17. 00 uri, • Izobraževalni program za svojce bolnikov z demenco: Pomagaj se mi spomniti, Pogled v svet oseb z demenco. Druge skupine za samopomoč bolnikom z demenco in njihovim svojcem Piran in Izola - Informacije: Zavod za zdravstveno varstvo Koper, Vojkovo nabrežje 4/A, Koper, telefon: 05 663 08 23 vsak delovni dan med 8. in 10. uro, kontaktna oseba: Nevenka Ražman, e-pošta: nevenka.razman@zzv-kp.si Metlika - Skupina za pomoč svojcem oseb z demenco Regratova lučka - Skupina se sestaja enkrat mesečno - vsako prvo sredo ob 14. uri v prostorih Doma počitka Metlika. Vodja skupine je Vlasta Petraš, telefon: 07 30 63145, e-pošta: vlasta.petras@ssz-slo.si Dravograd - Skupina za samopomoč v Domu starejših občanov. Krško, Brežice, Sevnica - Skupina za samopomoč v Posavju - Kontaktna oseba: Marta Kavšek, telefon: 07 488 18 82. Tržič: Skupina za samopomoč svojcev oseb z demenco. Dom Petra Uzarja, Ročevnica 58, 4290 Tržič. Srečanja potekajo vsak 1. delovni torek v mesecu v Sejni sobi Doma Petra Uzarja in trajajo uro in pol. Kontaktna oseba Marjeta Šumič, telefon: 051 36 36 13.
Iz življenja Spominčica, <strong>junij</strong> 2008 BLIZU SMO TUDI MI Nada Moja tašča je gospa v 85 letu starosti. Že dolga leta je vdova. Sama je živela v svojem stanovanju, kjer smo jo pogosto obiskovali. Bila je zelo natančna gospa, dobra gospodinja in mati. Rada je bila urejena in lepo oblečena. Veliko ji je pomenilo, da je bila v središču pozornosti in da smo vsi delali tako, kot je želela. Na nek način smo se je vsi bali, a smo se naučili živeti z njo. Pred štirimi leti pa se je vse, kar naenkrat spremenilo. S svojci je postala prijazna, za vsakogar je našla dobro besedo. Te spremembe smo bili zelo veseli. A odnos do sosedov je bil vsak dan slabši. Našla si je žrtev, jo obtoževala, zmerjala, klicala policijo. To je trajalo celo leto. V bloku je imela samo dve sosedi, s katerima je bila v dobrem odnosu, pa še iz teh se je norčevala. Naenkrat pa tudi teh ni več omenjala, pomaknila se je sama vase in bila iz dneva v dan bolj jokava. Vsak dan je imela novo bolezen, zavračala je hrano, stanovanje ni bilo več tako čisto kot prej. Opazili smo, da ni poznala več denarja, tudi njena zunanjost ji ni bila več tako pomembna. Njena osebna higiena se je zelo poslabšala, stanovanje je začela mazati z lastnim blatom. Noči se je zelo bala. Videla je razne ljudi, ki so prihajali k njej, ji kradli hrano in jo hoteli nekam odpeljati. Vsa okna je imela zaprta in rolete spuščene, da svetlobe ni bilo nikjer, razen v kuhinji. Vsak prosti prostorček je zamašila s papirjem. Zelo je shujšala, rada je imela le mleko, rekoč, to je dobro za kosti. Veliko je pripovedovala o svojih starših, bratih in sestrah in o domačem kraju. Morila jo je druga svetovna vojna in njene strahote. Sedanjost je sploh ni več zanimala. Bala se je smrti in vsak dan je govorila, da ne bo več dolgo. Stala je pred ogledalom in se opazovala, ni se mogla sprijazniti, da je postala stara. Rada je bila sama, a bilo jo je strah, zato nas je vedno klicala, da smo bili ob njej. Pomoč bližnjih, ji ni nič pomenila. Pozabljala je imena svojcev, krajev, bila je vsak dan bolj obupana. Velikokrat me je vprašala, kaj je z njeno glavo in kaj se z njo dogaja. Sama delam v domu starejših občanov, največ z dementnimi ljudmi. Čutila sem, da je tudi pri mami vzrok vseh težav demenca. Tudi zdravniki so to ugotovili. Mame nismo upali puščati same, bilo nas je strah. Vsi hodimo v službo, zato je bila mama nekaj časa sama. Topli obrok je dobila iz doma starostnikov. Za premestitev v dom ni hotela slišati. Rekla je: »Rajši umrem, kot da bi šla tja!« Stanje pa se je slabšalo iz dneva v dan. Vedno bolj se je bala smrti. Pa tudi prividov, ki se jih je zelo bala, je bilo iz dneva v dan več. Verjetno si je prav zaradi tega strahu premislila in sama rekla, da bi šla v dom. Želela si je, da bi živela v sobi s sostanovalko. Kar sama si je pripravila oblačila in stvari, ki jih bi odnesla s seboj in tako pripravljena čakala na sprejem. Ko je prišel dan odhoda, se je poslovila od sosedov in vesela odšla v svoj novi dom. Ko smo mamo pripeljali v dom, so nas prav lepo sprejeli. Socialna delavka in višja medicinska sestra sta nam vse razložili. Enako tudi mami. Bila je sprejeta na varovani oddelek. Na oddelku so jo zelo lepo sprejeli. Veliko stanovalcev je mamo poznalo, a ona se jih ni spominjala. Pokazali so ji sobo, v kateri jo je čakala njena sostanovalka. Na mamino posteljo so za dobrodošlico položili lepo rdečo vrtnico. Mama je bila zelo vesela. Sedaj živi v domu že dve leti. Nikoli ne omenja svojega doma in nima želje, da bi kdaj šla tja. Rada je med sostanovalci, čeprav se pogosto tudi skrega. Na srečo kmalu pozabi, na koga je bila jezna. V domu lepo skrbijo zanjo. Sama je postala veliko bolj urejena kot doma. Na svojo osebno higieno spet nekaj da, rada pospravi za seboj in hodi na razne prireditve. Ni je več tako strah, celo okno je lahko ponoči odprto. Sedaj živi v veliki družini, vsi jo razumejo. Tudi svojci smo del te družine. Zelo smo veseli, da ji je lepo. Sama delam na tem oddelku in z mamo sva vsak dan skupaj. Včasih jo vzamemo domov in tega se razveseli. Vedno nam pripoveduje, kako je lepo v domu in da je tam zelo rada. Pravi: »Pridi kdaj pogledat, pa boš videla, kako mi je lepo. Vsi me poznajo, kličejo me Joži, pravijo kako sem lepa in vsi me imajo radi«. Ko je kakšno uro pri nas, pa že želi nazaj v dom, da jih ne bo skrbelo. Zanjo je zelo pomembno, da jo zjutraj pohvalimo, kako se je lepo oblekla, rada se namaže po obrazu, včasih ima vse barve na sebi. A glavno, da ji je lepo. Ko se gleda v ogledalo, pravi: »Res sem najlepša«. Besede ji ne gredo več tako gladko. Pride dan, ko kaže na svoje roke ali telo in pravi, da je vse mrtvo. Včasih pa je vsa nasmejana in si poje pesmico, edino, ki jo še zna - Prišla bo pomlad. Mi pa upamo, da bi teh pomladi bilo še veliko.
Page 1: Glasilo Slovenskega združenja za p
Page 5 and 6: Dobro je vedeti Spominčica, junij
Page 7 and 8: Predstavljamo Spominčica, junij 20

junij - Ljudmila

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?