Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Muharem Bazdulj
vživetost v možnost izgube lastne glave tako v konkretnem kakor
metaforičnem registru navdajala z nekakšno potrebno hladno potešitvijo,
skorajda zadovoljstvom. Pravijo, da je Njegoš, ko se je ogledoval v baročnem
beneškem zrcalu, polglasno recitiral priložnostna stiha:
Črni brki, kje mi boste zgnili,
V Mostarju al’ Travniku nemara?
(Čisto nekaj drugega pa je, da je bilo, po Wilkinsonovih argumentih,
sekanje glav zahodnoevropski civilizaciji popolnoma tuje, čeprav ga je
samo nekaj desetletij ločilo od revolucionarnega vrenja na pariških ulicah,
giljotine in divjanja drhali z odsekanimi glavami.)
Zgodovinski zapisek
Čigavih je bilo dvajset glav, o katerih govori Wilkinson? Čigave glave so
bile razstavljene na tej svojevrstni cetinjski razstavi? Mogoče so bile glave
odposlancev, ki jih Ali paša poslal na pogajanja z Njegošem, a so jih
vladikovi možje zvijačno in iz zasede posekali v kraju, imenovanem Bašina
Voda. Pobili so vse prišedše bege razen enega, njihove glave pa vzeli za
trofeje. Pač pa med begi ni bilo tistega, ki jih je vodil, bega Resulbegovića.
Ostal je v Nikšiću, opravičujoč se z boleznijo kot učenček, in si tako rešil
glavo. Ampak izročilo pripisuje Resulbegovićevo rešitev nečemu drugemu.
Pripisuje jo nekemu pogovoru ob večernem mraku.
Jezdeci in prerok
Kolona uglednih konjenikov se je počasi premikala čez surovi hercegovski
kras. Potovali so že več dni in do cilja je bilo pred njimi še nekaj dni ježe.
Predstavljamo si lahko sonce v zenitu, peklensko vročino, čirikanje murnov
(kot navijanje milijon ročnih ur, kakor je rekel pesnik s preroškim
imenom), daljno šumenje reke, soparni zrak, utrujene konje, znoj na čelih
pod turbani, mračne oči, suhe ustnice, ritmični topot kopit, vlažne roke
na vajetih, obrise gora, komaj nakazujočo se slutnjo, da gre proti večeru.
Hkrati s sončnim zahodom se je na vzhodnem obzorju prikazala nenavadna
silhueta visokega suhljatega moža, ki je hodil, opiraje se na dolgo tisovo
palico. Kakor se je približeval, tako so se na sprva nejasnem obrazu začele
razločevati značilne poteze: modre sanjave oči, visoko podolgovato čelo,
neurejena rdečkasta brada, dolgi tenki brki, blede zavihane ustnice. Imel
je kakih šestdeset let. Hodil je v cunjah kot berač. Bil je bos. Zdaj so ga
morali že vsi prepoznati. Bil je Mate Glušec, o katerem se po Hercegovini
še danes pripovedujejo legende. Pravijo, da se je rodil 1774. leta v vasi
Korita. Živel je sam, pomagal kristjanom in poganom, bajal, zdravil, prerokoval.
Po ljudskih pripovedih ni nikoli imel svoje hiše, ni se ženil, se kar
naprej postil in molil. V njem je bilo nekaj strasti judovskih prerokov iz
Stare zaveze, ezoteričnosti keltskih druidov, mistike čarodejev iz 1001 noči,
slikovitosti Janeza Krstnika, askeze menihov, magije šamanov, vere dervišev,
karizme rockovskih idolov, revščine prvotnih frančiškanov, vplivnosti
plemenskih vračev, dostojanstva duhovnikov, spotikljive spoštljivosti
norcev, umirjenosti modrega starca iz kitajskih pravljic.
58