Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Muharem Bazdulj
Srečanje v večernem mraku
Dvoumnost dolgočasne zgodovine
Rousseaujevo misel: Srečen narod, katerega zgodovina se bere dolgočasno,
si navadno razlagamo kot željo po odsotnosti vojn, nemirov, poplav. Možno
pa je, da dolgčas nastane tudi zaradi vztrajnega in enoličnega nastopanja
podobnih dogodkov, pa četudi ti dogodki v bistvu niso dolgočasni. Reči
hočem, da enoličnosti nenehnega ponavljanja neprijetnih dogodkov ni
lastno tisto lahkotno dolgočasje, ki je pripeljalo do izgona iz raja in ki je
skupaj z brezdelnostjo zvesti spremljevalec sreče. No, tako kot imenujemo
usodo samo tisto, kar nas tare, čeprav so sad usode tudi srečna naključja,
tako imamo navadno za dolgčas samo enoličnost prijetnih dogodkov. Radi
s Tolstojem rečemo, da so samo nesreče posebne, da so sreče vse enake,
medtem ko so nesrečne družine in države nesrečne vsaka po svoje. Heine
se s Tolstojem ne bi strinjal. Vsaka nesreča je Familiengluck. Bosanska
nesreča je nesreča razpetosti: za vzhod divja meja in uporni prednji
obrambni zid, za zahod hudičev otok in temna stran mesca.
Teža dima
Sploh pa dvoumnost dolgčasa ni edina zgodovinska dvoumnost. Vsaka
zgodovina je svojevrstna dvosmiselnost. Uresničiti Russelovo zahtevo: Let
the people think, je nedosegljivo tako kot država njegovega starodavnega
rojaka, v katere imenu, Utopija, se skriva njena nedosežnost. Junak je
zmeraj tudi zločinec. Angleški plemič in slavni pomorščak je za Špance
pirat in razbojnik. Zanesljivo je edinole to, da je prinesel tobak v Evropo
in da je izmeril težo dima, tako da je od prej stehtane cigarete odštel težo
ogorka in pepela, potem ko je cigareto pokadil. V Bosno oziroma
Hercegovino je tobak kot poljedelsko kulturo prinesel hercegovski sultan
in črnogorski krvnik Ali paša Rizvanović, hud nasprotnik črnogorskega
Salomona in pesnika pokolov, vladike Petra II. Petrovića Njegoša.
Wilkinson
Gardner Wilkinson, po častitljivem družinskem izročilu (katerega ironični
kontrapunkt in druga plat sta razvidni iz emblema industrije britvic), si je
med popotovanjem po Hercegovini in Črni gori zadal plemenito nalogo,
posredovati med Ali pašo in Njegošem, da bi tako nemara odpravila grdo
in barbarsko navado sekanja glav za trofeje. Nastanek te svoje hvalevredne
pobude Wilkinson nekje takole razlaga: Priznavam, da se mi je porodila
iskrena želja, da bi se ta navada odpravila, ko sem odšel na Cetinje in
videl dvajset turških glav, in ta občutek ni uplahnil, ko sem v Mostarju
zagledal ravno take krvoločne trofeje. Po nekem pogovoru z Ali pašo je
Wilkinson pisal Njegošu takole: Pojasnil sem mu tudi, da ta navada dela
vojno še bolj ogorčeno in ji daje značaj, ki je naše vojne nimajo. Vendar
pa sta Njegoš in Ali paša ostala gluha za Wilkinsonove klice, kakor da ju je
56