Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Jan Balaban
o otroku v epruveti. Z natančnim postopkom so v laboratoriju povezali
jajčece s spermiji in spočeli človeka. Jabolčno vino mu je razjedalo možgane.
Saj to je bil popisan proces, na tem ni bilo ničesar neznanega niti zanimivega.
Če bi morda ... Zakaj so pri vsej razsežnosti in neskončni zapletenosti
vesolja delali prav to? Tega ni vedel. Zleknil se je na tla in zijal v
strop. Saj on pravzaprav ne ve ničesar o tem, kaj je sprožilo vse permutacije
od nastanka vesolja do trenutka, ko so v laboratoriju mešali spolne celice.
Zdaj je torej popolnoma zapuščen in izdan. Entitete, za katere ne ve, ne
vstopajo v njegovo zavest, ampak v njegovo življenje. Toda on vendar ni
nikakršen agnostik kot Tatjana. Tudi ko se zdaj kot pujs valja po kuhinji,
vendar ve, zakaj je tako. Vsak korak je pogojen. Toda s čim je pogojena ta
pogojenost? Zakaj sploh razmišlja? Udaril je z glavo ob tla in nehal razmišljati.
Naslednji dan se je odločil, da bo živel drugače. Dal je odpoved pri
zidarjih. Ni pil alkohola, omejil je hrano. Vsak dan je tekel v mestnem parku.
Začel je hoditi in spati s Tatjano. Nekajkrat se je srečal z ženo in sinom kot
vzorni ločeni oče. Postopoma je tako shujšal, da je lahko oblekel kavbojke,
ki jih je nosil v gimnaziji. Lase si je česal nazaj. Našel si je delo kemijskega
tehnika v farmacevtski tovarni. Materi je vrnil stanovanje in se preselil v
garsonjero v bloku. Neokusne tapete je potrgal in stene prebarval na belo.
Kupil si je svetilko za pisalno mizo. Dosledno je pozdravljal sosede in pomival
stopnice.
Enkrat je šel celo s Tatjano plesat v klub Kobra. Strinjala sta se, da je to
neumnost, in raje šla k njemu v garsonjero. Pila sta močan čaj in kadila
cigare. Tatjana je bila molčeča in zoprna. Rekla mu je: Ne morem razumeti,
kdo te je tako spremenil. Jaz gotovo ne. Ti nisi imel nikakršnega razloga,
za katerega bi vedela. To je grozljivo, kar strah me je. Tako vitek in pozitiven
si. To ni prišlo kar samo od sebe, bojim se, da se bo spet vrnilo na stari tir.
Predlagal ji je, da bi lahko imela otroka, da bi lahko živela skupaj. Ona pa
kar naprej, da tega ne more verjeti, da za tem mora nekaj biti in da ne in
ne, dokler ne bo vsega razumela. In zakaj naj bi imela otroka. Kaj če
nenadoma ona začne divjati kot on nekoč? Če se morda zaplete s kakšnim
barmanom. Takole je vse mogoče.
Doktor Satinský je stopil na balkon. Čutil se je shujšanega in izčrpanega
zaradi vse te abstinence, ubit od vsega dobrega, kar si je zakrivil. Nato so
treščila vrata. Tatjana je odšla. Vrnil se je v stanovanje in začel pakirati.
Mehanično in natančno si je zlagal najnujnejše stvari v kovček. Vedel je,
da mora oditi, ampak niti sanjalo se mu ni, kam.
Prevedla Bojana Maltarić
52