Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

06.07.2014 Views

Peter Weber vsaj za trenutke. K maršalovi osebni tragiki sodi, da njegov nastop sproži šepetanje, da je klica in spodbuda za novo nastalo govorjenje. Tistega, ki bo spregovoril prvi, bo prijavil in odpeljali ga bodo. Odmev v sikstinski kapeli imenujejo božji odmev. Medtem ko lahko šepetanje v sikstinski kapeli zveni nebeško, kot šušljanje med angeli, pa se naraščajoča govorica spreminja v peklenski hrup in za obstoj zahodne odrešenjske ideje je nujno, da se ta hrup porazdeli. Božji odmev je zasluga stavbenika, ki je zgradbo ustvaril po meri svojega ušesa, ki ga je imel za božje uho. Vsako uho je božje uho, je upravičil svoj pogum, saj uho predstavlja vrata k nebu, kajti skozi uho pride nebo naravnost v glavo. Tišina v sikstinski kapeli je sveta, a popolna tišina v postajni avli je – strahotna. Na glavni železniški postaji je peklenska govorica zaželena, celotna glavna železniška postaja pa je posoda za peklenski hrup. Čutim dolžnost, da ga porazdelim in zato od časa do časa sikam, kar pa le redko deluje. Sedim v avli železniške postaje in sikam. Zakličem: »Riba!« ali »Ladja!«, potem »Filc!«, potem »Strup!« In spet: »Trsje!« Prevedla Vesna Kondrič Horvat 426

Peter Weber verpflichten. Sie arbeiten nach Gefühl und nicht nach vorgegebenem Zeitplan. Der Marschall beobachtet die Menge und den Wuchs des Geredes nach Gesetzen von Flut und Ebbe, sucht nach dem Zwischenraum, der sein Zischen ermöglicht. Es muß einmalig sein, überraschend und gültig. Der Marschall zischt, ohne sein Gesicht zu verziehen, ohne Anzeichen von Ironie. Der Zischlaut wird nur seine Wirkung haben, wenn es gelingt, ihn in einem Wellental des Lautmeeres abzusetzen, wodurch er zwischen alle Ohren schliddert, um es zu teilen. Der Marschall durchquert das von ihm geteilte Meer und setzt so die Stille ganz durch, für Momente wenigstens. Zur persönlichen Tragik des Marschalls gehört es, daß sein Auftritt Geflüster nach sich zieht, daß er gerade Keim und Anlaß für neu entstehendes Gerede ist. Er wird den Erstredner verzeigen, dieser wird abgeführt. Der Hall in der Sixtinischen Kapelle wird göttlicher Hall genannt. Während Geflüster in der Sixtinischen Kapelle himmlisch klingen kann, wie ein Tuscheln unter Engeln, wird aus dem aufqellenden Gerede höllischer Lärm, den zu zerteilen eine Notwendigkeit für den Fortbestand der abendländischen Heilsidee darstellt. Der göttliche Hall ist dem Baumeister zu verdanken, der den Bau nach den Maßen seines Ohres vollendete, das er für das Ohr Gottes hielt. Jedes Ohr ist das Ohr Gottes, rechtfertigte er seinen Mut, da das Ohr das Tor zum Himmel sei, indem der Himmel durchs Ohr direkt in den Kopf gelange. Stille in der Sixtinischen Kapelle ist heilig, während vollkommene Stille in der Bahnhofshalle heillos ist. Im Hauptbahnhof ist höllisches Gerede erwünscht, der ganze Hauptbahnhof ist ein Gefäß für höllischen Lärm. Ich habe es mir zur Pflicht gemacht, ihn zu zerteilen, und zische deshalb von Zeit zu Zeit, was selten genug Wirkung zeigt. Ich sitze in der Bahnhofshalle und zische. Ich rufe: »Schiff!« Oder: »Fisch!« Dann: »Filz!« Und: »Gift!« Und wieder: »Schilf!« 427

Peter Weber<br />

vsaj za trenutke. K maršalovi osebni tragiki sodi, da njegov nastop sproži<br />

šepetanje, da je klica in spodbuda za novo nastalo govorjenje. Tistega, ki<br />

bo spregovoril prvi, bo prijavil in odpeljali ga bodo.<br />

Odmev v sikstinski kapeli imenujejo božji odmev. Medtem ko lahko<br />

šepetanje v sikstinski kapeli zveni nebeško, kot šušljanje med angeli, pa<br />

se naraščajoča govorica spreminja v peklenski hrup in za obstoj zahodne<br />

odrešenjske ideje je nujno, da se ta hrup porazdeli.<br />

Božji odmev je zasluga stavbenika, ki je zgradbo ustvaril po meri svojega<br />

ušesa, ki ga je imel za božje uho. Vsako uho je božje uho, je upravičil svoj<br />

pogum, saj uho predstavlja vrata k nebu, kajti skozi uho pride nebo<br />

naravnost v glavo.<br />

Tišina v sikstinski kapeli je sveta, a popolna tišina v postajni avli je –<br />

strahotna. Na glavni železniški postaji je peklenska govorica zaželena,<br />

celotna glavna železniška postaja pa je posoda za peklenski hrup. Čutim<br />

dolžnost, da ga porazdelim in zato od časa do časa sikam, kar pa le redko<br />

deluje. Sedim v avli železniške postaje in sikam. Zakličem: »Riba!« ali<br />

»Ladja!«, potem »Filc!«, potem »Strup!« In spet: »Trsje!«<br />

Prevedla Vesna Kondrič Horvat<br />

426

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!