Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Postajna avla
Peter Weber
Iz romana Proza z železniške postaje
Sedim v postajni avli, med bohotno naraščajočim govorjenjem, ki se spreminja
v godrnjanje in se širi vzdolž stropa. Vedno znova sem ugotavljal, da
so na glavni železniški postaji mesta, na katerih se govorica dviga kot v
sikstinski kapeli, kjer najdeš enkratno govorico, sestavljeno iz jezikov vsega
sveta. Najrazličneje oblikovani glasovi se zlivajo v naraščajočo kašo, ki kipi,
se dviga, kot bi jo zavrel skrivni ogenj, kmalu pljuskne na strop, povzroča
valove, ki postajajo vetrovi, imenovani jezikovni vetrovi. V teh močno
variirajočih jezikovnih vetrovih, ki ob velikem deležu nemško ali angleško
govorečih ljudi postajajo turbulence, ostaja kar precej vlage, delno zaradi
dihanja, delno zaradi sline. Vlaga v jezikovnih vetrovih je strup za barve
fresk in jo povezujejo z vzrokom porumenelosti, ki se je od stropa zagrizla
po stenah navzdol. Jezikovni vetrovi so ugodna hrana porumenelosti – ja,
kolikor več se v sikstinski kapeli govori, toliko bolj vneto se grize navzdol,
kot da bi se hranila z glasovi čudenja, s stopnjevanjem, z nenehnimi vzkliki
‘neverjetno’, ki jih obiskovalci pošiljajo proti stropu. Skrivni ogenj, ki
podžiga to govorico, je sproščena vročina jezikovnega naboja potnikov z
vsega sveta. Kolikor večje so besede, ki prihajajo iz njihovih vedno večjih
ust, toliko močnejši so jezikovni vetrovi in ljudje z vsega sveta se spozabljajo
v vedno bolj grobih posplošitvah. Slišiš samo: veliko, pomembno, važno –
grla se praznijo, odlaga se vedno več jezikovne kurjave, iz katere se napaja
ogenj, ko sam govori. Omotični ljudje sedijo ob stenah, na vedno polnih
klopeh, v donenju, in bolščijo v višino. Pripeljali so se, prileteli so, hiteli
skozi številne dvorane in hodnike in pred njihovimi očmi se naslikane
figure začenjajo premikati.
V sikstinski kapeli je pravzaprav prepovedano govoriti, zato vsakih nekaj
minut, ko se govorica sprevrže v godrnjanje in torej ogrožajoče narase,
pošlje čuvaj med ljudi svoje sikanje – razvlečeno, izbrušeno nizanje soglasnikov,
kot da bi govoril o mogočnih ladjah in mogočnih ribah in potem
govorica pojenja, čisto ponikne.
Te može sem opazoval. Imajo lepe črne uniforme, s črnimi kapitanskimi
čepicami, na katerih je z zlato nitko izvezeno silenzio. Svoje uniforme
nosijo z elegantno resnostjo in mislil bi, da gre za študente konzervatorija,
ki tako dodatno služijo. V resnici pa moraš za to biti poklican. Maresciallo
del silenzio, kakor se glasi uradna oznaka za ta poklic, je zaščiten naziv. S
tem pa je povezano strogo izobraževanje. Iščejo samske moške med
tridesetim in štiridesetim, ki živijo sami, se ne želijo poročiti in se povsem
zavežejo tišini. Delajo po občutku in ne po v naprej določenem časovnem
načrtu. Maršal opazuje množico in naraščanje govorice po zakonu plime
in oseke, išče vmesni prostor, ki omogoča njegovo sikanje. To mora biti
enkratno, presenetljivo in veljavno. Maršal sika, ne da bi trznil z obrazom,
brez znaka ironije. Sičnik deluje le, če se mu uspe usesti v valujočo dolino
morja glasov, zaradi česar se pritihotapi med vsa ušesa, da bi ga razdelil.
Maršal prečka morje, ki ga je razdelil in tako popolnoma uveljavi tišino –
424