Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Krzysztof Varga
slikarstvu, čeprav sem srečeval le na najbolj vsakdanje grafite. Trenutki
miru so prišli v svetlih sladoledarnah, kjer sem z lahko roko trošil drobiž
za tako obetajoča imena: straciatella, tiramisu, sabayon. Vendarle pa sem
prevečkrat odhajal razočaran. Moj poklic je bil ravno doživljanje
razočaranja, če naj mi bo dovoljena tako preprosta besedna igra, a ne vem,
zakaj si je ne bi smel dovoliti, saj sem si konec koncev nekaj zaslužil za to,
kar sem zgubil, ko sem vsak večer o mraku v upanju čakal naslednji dan,
da sem lahko nezgrešljivo ugotovil, da mi noben ne prinese nič novega.
Sledil sem zbiralcem hladnega orožja in dragocenih kovancev, zbiral
sem okuse in spoje sladoleda in jih ohranjal v nevarljivem spominu lončkov
okusa, tako kot hranimo na trdem računalniškem disku dragocene datoteke.
Tako kot odkritelji, ki na pozabljenih podstrešjih in v zasutih kleteh
odkrivajo izgubljene slike mojstrov ali drobeče se rokopise v vojni padlih
pesnikov, sem odkrival kraje, kjer so prodajali sladoled v kepicah, izogibal
sem se sladoledu na palički (sem le človek določenih načel), prav tako
tistim s čokoladnim prelivom in obloženim s koščki arašidov. Obenem
sem bil prefinjen sladokusec in umirjen profesionalec, ki je svoj smisel za
dober okus vključil v suženjsko delo in mu velel pozabiti na ugodje. Poznal
sem sladoledarsko topografijo mesta, vedel sem, kje so najboljši sladoledi
s klasično elegantnim okusom vanilje in čokolade, in kje se splača poskusiti
ekstravaganco okusov, katerih imena so kot iz kičastih filmov o ljubezenskih
zgodbah iz tropskih krajev. Pri iskanju novih zanimivosti sem naletel
celo na ekskluzivne restavracije, katerih prizadevnost me je včasih motila,
drugič pa sprožila napade tihega veselja. A ravno na takih nevzdržnih krajih
sem odkrival nova čudesa z imeni, ki so bila enako pretirana kot njihova
načičkana oprema: poletni veter, noči Tahitija, sadna norost, pravljica
tisoč in ene noči, sen kresne noči, in z okusi, ki jih literatura še zmeraj ni
sposobna ubesediti, kaj pa naj sploh ubesedi, če dejansko nič zares ne
obstaja?
Z jezikom sem spoznaval strukturo sladoleda, njihovo netrajno mlečnosadno
snov; vedel sem, da je prav v tej sladoledarni jagodni sladoled mehek
kot stepena smetana, višnjevi pa – tako po videzu kot tudi po okusu – bolj
spominjajo na zamrznjeno kri, ki sem jo v otroštvu, kadar mi je tekla iz
nosa, tako pogosto požiral, tisto resnično kri (sliši se vznemirljivo), le da
je bila močno razredčena z vodo (kar vsaj pomirja, če že ne spravlja v
smeh). Za vogali nisem trčil na ženske svojega življenja, nisem padal v
objeme prijateljev, ki jih že od zdavnaj nisem videl, nisem naletel na nič
usodnega, ampak sem srečeval samo sladoledarne. Vedel sem, da bo imel
v naslednji sladoled z imenom malaga okus po mrzlem kapučinu iz vrečke
z okusom ruma, tisti s sultanskim imenom pa morajo spominjati na brandy
kapučino iz iste tovarne kemičnih nadomestkov. V drugi pa se bananin
sladoled prehitro topi, še preden ga utegne doseči konica neučakanega
jezika, od njegovega okusa pa za nič več kot boren hipec ostane le spomin
na otroško zobno pasto, tako kot je metin sladoled napeljal misel na
podobno posebnost iz let dozorevanja. Medtem pa je sladoled mocca
resnično kot ledena kava z mlekom – lahkega in obenem trpkega okusa,
kokosovega, naježenega z belim srežem, je bilo mogoče gristi in zraven
414