Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Krzysztof Varga
Karolina
Odlomek
V tem obešenjaškem poletju sploh nisem potoval, če izvzamem ubijalsko
zdolgočasene znane poti, premerjene z avtobusi (navadno ob jutrih) in s
taksiji (pretežno ob večerih). Poznal sem pač zgolj eno samo pot, na obeh
njenih koncih pa je bil nič – na eni strani popolna puščoba mojega od
zdavnaj nepospravljenega stanovanja, na drugem pa nič popolne
brezličnosti moje utrujajoče službe. Med tema dvema nesmisloma pa jaz:
na pogled ves v gibanju, v resnici pa ohromljen, venomer na poti, a zmeraj
na istem mestu. In pri tem se sploh nisem vzpenjal na kakšne vrhove, če
ne štejem resnično napornega osvajanja drugega nadstropja moje upravne
zgradbe, ki se mi je zdela vsak dan višja, saj sem živo čutil, da moram pri
tem napornem vzponu neprestano premagovati vedno več vse bolj strmih
stopnic. Namesto da bi se kopal v toplih zalivih, sem se kopal v lastni
katastrofi, ki se mi je zdela ne le plitvejša in manj zamotana, temveč tudi
medleče nabrekajoča od lepkega okusa. Zato se od nikoder nisem mogel
zares vrniti, če ne štejem vsakdanjega poraznega vračanja domov, ki pa ni
puščalo za sabo nobenih spominov, temveč le vse trdneje zbito formatirano
in zapakirano zdelanost. Pri tem sploh nisem jedel izbranih jedi iz
orientalskih kuhinj v folklornih restavracijah, pa tudi sam si nisem
pripravljal nobenih jedi. Nisem se prepuščal kulinarični domiselnosti,
veselemu hedonizmu, nisem govoril: pekoče, blago, sladko-kislo, dobro
zapečeno, pikantno, ne premastno. Ja, nekoč požrešnež in paradni
sladokusec, nisem zahajal niti na kraje, kjer sem nekoč neusmiljeno phal
svoj želodec in trpinčil črevesje. Zdaj – v ubijajoči peklenski pripeki, v
satanskem soncu – sem užival samo sladoled. Poskušal sem ga vseh vrst. V
nevzdržno vročih dnevih sem v razgretem, razbeljenem mestu lizal sadne
sladolede: vodeni limonin sorbet, marelični sladoled, hruškovega, najraje
pa jagodnega, borovničevega in višnjevega. V hladnejših dnevih – včasih
so bili tudi taki, čeprav nikoli niso prinašali najmanjšega olajšanja – sem
vzel orehovega, sadnega, čokoladnega. Kadar so nastopili nestalni dnevi:
deloma vroči in deloma hladni ali celo pol suhi in pol deževni, kajti
dogajalo se je, da me je sredi koraka presenetil nepričakovan dež, ki ni
pustil za seboj nobene sledi, ali pa se je pojavilo kratko, besno in
brezplodno neurje, ki sem ga obupan opazoval iz kritja kakšne veže, takrat
sem jedel mešani sladoled, navadno – jagodno-orehovega, čeprav sem
včasih meril celo v skrajnejše mešanice in pri tem preizkušal nove okuse:
slivovega ali ananasovega, cimetovega in tartufovega, preučeval sem nove
sestave, z naravnost izredno zagrizenostjo sem se vživljal v vlogo
pokuševalca, čeprav zahteva umirjenost in preudarek. Bil sem postopajoči
mimoidoči, ki nikoli ne pride pravočasno, večno zamudniški flaneur,
grobo preklinjajoč – ker me je izvirnost že davno pustila na cedilu – v
taksiju, ki je obtičal v prometnem zamašku. Iskal sem svet sublimiranih
esejev o italijanskih muzejih, čeprav mi je na ušesa prihajal le ropot iz
tovarn industrializiranih mest, privlačili so me spisi o nizozemskem
412