Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
zelo dolgo, in sta se kar naprej gledala. Nato sta vstala, se malo sprehodila,
vse sta počela skupno in usklajeno. Drug ob drugem sta korakala skozi
ogrado, kot da gresta naravnost noter v Noetovo barko. Potem pa nenadoma
poskus parjenja. Oba sta na kratko zarjovela in potem vendar ne
opravila.«
»In seveda vedno neotesani ljudje, ki samovšečno ogovarjajo te elegantne
živali, krulijo pred kletkami in se postavljajo z imeni, ki so jih prebrali
na ploščici, običajno v bleščečih, brezobličnih anorakih, ta dan pa
prepoteni v tropskih srajcah.« Bi se zdrznila, če bi zakričala: «Gori!«?
Pripovedovala sem kot za stavo z njenim molkom, v otopelost, v naraščajoče
nezaznavanje njenih čutov, v njeno odtekanje sem pripovedovala svoje
podrobnosti, kot zadnje rešetke, zapore, kot zavorne luči v njen somrak,
ki se je širil. Omenjala sem trenutke pred zvermi v kletkah, ki so uročene
v svoji divjosti pihale in grozile, vendar nikoli lovile, in pred rastlinojedci,
blagimi, ki so bili kot obrušeni kamni in ki niso bili nikoli preganjani. Še
enkrat sem ji hotela vreči majhne stvari.
Svetloba z okna ji je padala na obraz, ki ga je imela obrnjenega tja in
hkrati, skozi pernico, proti tlom. Vse njeno telo je bilo na potovanju,
negibnem in brez besed, videla sem to in prenehala zganjati hrup proti
temu. Hrbet in glava sta že rasla iz odej kot tričetrtinski krog, zdaj naj bi se
vrzel še zaprla, zadnji delček, proti deskam, proti kleti, proti temni zemlji.
Bila je žitka tekočina, ki se nam je, v nežni svojeglavosti, vsem izmikala in
čutila sem, da je začela ustvarjati vrtinec, ki je lovil, vsesaval vase vse trdne
posamične slike in vse moje dogodke iz sosedstva in že zdavnaj vse spominske
predmete iz te sobe, tako da je vse sodelovalo v njenem polzenju.
Jemala je, s svojim tihim, slabotnim ostankom življenja je jemala s seboj
vse, in vsa trdnost je kopnela, se raztapljala vanjo in se tako premešana
skupaj z njo krivila nazaj v lok, tudi omara, hčerka v sosednji sobi, jaz in
močni, tihi bivoli in besneče opice na svojih vrveh in drevesih za plezanje.
Vsi smo se začeli premikati, vsi smo se znašli v njenem nezadržnem toku.
Ne da bi se ozirala na nas, nas je spremenila, in skupaj z njo nas je odplaknilo,
iz svetlosti zanesljivih obrisov, in odtlej tega ne pozabljamo več in
vemo to ves čas, v tisto, in tega se še bojimo, ne mehko, toplo, tiho, ne
trdo, mrzlo, glasno, a slutimo: neskončno popustljivo globino.
(1984)
40