Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Vladamir P. Štefanec
Mojo pozornost je pritegnila predvsem omemba samoroga, tega
starodavnega simbola moči in čistosti, ki je tudi v moji osebni mitologiji
zavzemal čisto posebno, nadvse častno mesto. Sprva se mi je zadeva sicer
zdela kar preveč neverjetna in domneval sem, da gre najbrž za
istoimenskega sesalca iz rodu kitov, katerega čelo prav tako krasi dolg
spiralast rog, a pomislek razuma je zopet enkrat popustil pred zaneseno
prestavo in kmalu sem sprejel vabljivejšo možnost, da gre za primerek
mitskega rogatega konja.
Za to sem imel celo argument, izvirajoč iz novičke same; zakaj bi namreč
samoroga, če bi šlo le za primerek iz še živeče vrste kita, v njej zapisali na
prvo mesto, pred davno izumrlega mamuta in orjaška nosoroga, in ne na
predzadnje mesto, pred kitovo okostje, kamor bi po pomembnosti sodil?
Za to ni bilo prav nobenega razloga, in čeprav se mi je po drugi strani
zdelo, da bi takšen eksponat moral dvigniti veliko več prahu, sem lahko
upravičeno domneval, da gre za kakšno novo najdbo, prvič predstavljeno
ob ponovnem odprtju muzeja, ki bo zanimanje javnosti šele vzbudila. Po
drugi strani pa, koga pa dandanes sploh še zanimajo samorogi? Mene že,
prav veliko pa nas najbrž ni.
———
Na samoroga sem mislil od prvega trenutka, ko sem zakoračil na sive
ceste mesta ob Seni, v Muzej naravoslovja pa se nisem in nisem odpravil
in z njegovim obiskom sem odlašal, vse dokler sem sploh še lahko. Hranil
sem ga za desert, za končni posladek, hkrati pa za obliž za vse neprijetnosti
in razočaranja, s katerimi mi je postregel Pariz. Bil naj bi pika na koncu
mojega pariškega stavka, zadnji udarec ure mojega tamkajšnjega bivanja
in dolgo odlašanje je pričakovanje prignalo čez vsako razumno mejo, hkrati
pa so me še vedno razjedali dvomi. Celo, ko sem se v Muzej končno
vendarle odpravil, je moj korak spričo paralizirajočih valov negotovosti
večkrat nemočno zastal, a do cilja sem se vseeno nekako pretolkel.
Pravzaprav ne čisto do cilja, ampak v njegovo neposredno bližino, kjer
sem k sreči naletel na simpatično kavarnico, ki mi je ponudila dragoceno
zavetje in krepčilo.
Tam sem še tik pred zdajci, skozi šipo zazrt v mogočno konstrukcijo
muzeja, premleval, ali tako močnega aduta, kot je samorog, morda ne
bi bilo bolje pustiti v rokavu, kot odrešujočo ozimnico za najbolj ledene
dni, ko bodo vsi drugi upi zamrznili, ga shraniti v varnem območju
nepreverjenega, v območju potencialne možnosti, ki pomembno razširja
z vseh strani oblegano območje svobode, ki ima svoj prostor pod težko
streho mučnih dejstev, ki lahko vsak trenutek s truščem zgrmi nanj. Ta
možnost se je sicer zdela vabljiva, bila pa je tudi silno dvorezna, saj si človek,
ki prečka ledeno puščavo, resnično ne more privoščiti negotovosti glede
tega, ali ga v naslednjem baznem taboru čaka nujno potrebno krepčilo ali
pa zgolj votli obet. Poleg tega je bil samorog preveč kapitalno dejstvo, da
bi ga smel puščati v rezervi, brez dvoma je namreč sodil v prvo ligo, med
podporne stebre mojega templja in kot tak je bil nadvse dragocen. Zraven
tega pa še silno vabljiv, vabljiv vsaj tako, kot bi bil za darvinista primerek
390