Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Anni Sumari
Ne verjamem svojim očem,
še manj verjamem Božjim besedam.
Poleg tega, edini bog, ki sem ga videla,
prebiva v umetnosti. Preprosto
vstopila sem v svet, ni dolgo tega,
če bi bila konj ali pes, bi bila že mrtva,
v človeški obliki sem padla v kalno reko,
rjovečo kot bik, potisnila sem se skozi
ustje v votlino, prilagodila sem se
svojemu mestu v sestavljanki, izpolnila sem
pričakovanja stvariteljev, potrudila sem se
vživeti v bolečino mučenikov,
popolnoma brez nagona po samoobrambi,
niti glasu ni slišati iz katakomb,
in glej: tu
sem.
Človek dvigne roke v zrak,
kadar se cesta pred njim odpre.
Prišli boste in videli, postopoma vam
bodo vaši lastni udi povedali,
da niso to, kar je bilo obljubljeno Prvega dne:
ustnice niso vlažne, mehke, sesajoče,
labije niso vlažne, mehke, sesajoče,
čelo ni visoko, izbočeno, radovedno,
obrvi niso visoke, izbočene, radovedne,
niti oči, te oči – tudi te se ne opazijo
izpod nizkega čela.
Kaj imajo skupnega soteska Timur Lenk,
Schönbergov Chorus z Dunaja
in vrtiljak v Bordeauxu?
To, da sem jih videla ali slišala,
dojemala, čutila, slišala o njih pripovedovati,
vzela jih bom s seboj. Avtobiografija
je prava beseda –
in bralci, ki so se opogumili
govoriti z mano, avtobiografija –
prijatelj iz otroštva, ki mi piše iz zapora
in se čudi, ali res ne želim izvedeti,
kaj je nastalo iz njega.
Sošolka mi piše iz norišnice,
prisrčno, želi mi vse dobro, zelo se potrudi:
»Jezus bo prišel v helsinško univerzitetno knjigarno
leta 2006, če bi Ga hotela srečati.
Pazi, da leta 2017
ne boš živela v južni Finski,
poplavilo jo bo morje.«
378