Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Peter Steiner
ko sope, se za nekaj korakov oddaljim od avta. O blagodejnost nočno
hladne rose na bosih nogah! To me prebudi še drugič. In nenadoma stojim
pred še nikoli videnim, temno modrim osatom. »Cvet« sestavlja osem
tankih, konici kopja podobnih listov, veliko bodic, ki varujejo kroglo iz
tesno stisnjenih prašnic. Želim ga utrgati in obesiti v mojo vozniško kabino,
kjer se bo lahko obračal kot idealna vetrnica za vsako smer.
Nekaj korakov stran od tod teče stara cesta od Sežane do opuščene
konjušnice v Lipici. Danes nihče ne uporablja te nekoč najhitrejše, hkrati
najkrajše povezave. Vso noč in tudi od zgodnjega jutra ni nihče pripeljal
mimo. Uporabljajo asfaltno cesto čez Vilenico višje na severu. Ko se
odpravim tja, je sonce že visoko. Pot vodi mimo globokih skalnatih vrtač.
Sledovi avtomobilov križajo pobočje v gozdu, razbrazdana zemlja
napolnjuje globeli med nazobčanim skalovjem, trava in nizko grmičevje
je pomendrano. Poleg kolesnic avtomobilskih gum ležijo uporabljeni
kondomi in papirnati žepni robčki. Pod borom leži zmečkan pornografski
časopis s Hrvaške, poln amaterskih slik z naslovi iz vseh podeželskih provinc,
nekritična zbirka nespodobno ponujenih spolovil, kraterska pokrajina
mesa. In še vedno čakam, da bom srečal prvega človeka. Tudi v kapniški
jami v Vilenici sem sam. Napis opozarja na globino 190 metrov. Poleg njega
se navzdol, ob z mahom obraslo skalo, spuščajo strme stopnice do železnih
vrat. Ta so zaprta. Iz teme slišim kapljati vodo. Zvok mi še dolgo odmeva v
ušesih.
So kamnita tla brez potk, predrta z luknjami, ki požirajo vodo, je samovoljna
meja, ki reže notranjost od obale? Ne vem, kje tiči čar tega področja,
toda samota okoli mene je taka, kot da tu ne bi bilo žive duše, kot da bi bila
pokrajina prazna, odkar sta bila iz nje izgnana Adam in Eva. Zdi se mi, kot
da so vasi, ali to, kar zagledam, ko zavijem okoli ovinka ali prihajam čez
grič – zatrep, lina, prehod med dvema mogočnima vogaloma hiše iz golega
kamenja – samo model v primeru, da bi pokrajino odkril človek. Ko bi bil
manj optimističen, bi morda pomislil, da je izbruhnila epidemija, ki je ni
nihče preživel. In vendarle, celo največji malodušneš mora opaziti: tukaj
je očiščena pot, tam pokošen travnik, obdelan vinograd, vrtače, na dnu
katerih raste zelenjava in ne daleč proč potem morda tudi zasliši hrup
traktorskega motorja ali goseničarja.
Ta pokrajina je podobna parku, kot da bi vešči vrtnarji načrtovali
njegovo obliko in jo izpeljali do najmanjše podrobnosti. Vse jame in strme
grape, kjer cvetijo ciklame, mah, ki obrašča kamenje, pred davnimi časi
zloženo v gromače, je prav tako na pravem mestu kot zbledela glava goveda
v od gozda zasenčeni vrtači. Pomislim na mesarje v tajnosti, na tihotapce
s krvavečimi rameni na tihotapskih poteh v deželo premožnih sosedov.
Na takem kraju, si predstavljam, ne samo enkrat, ampak vedno znova, bi
lahko nekdo skrivoma živel cela leta, preživel bi obdobja, kot tisti legendarni
boj partizanov ali življenjsko nevaren razcvet komunizma. Življenje
v senci gozdov in vlažnih jam poleg ropotije, predmeti, ki so postali
nepotrebni v menjavi generacij, od z žico povezanih lončenih vrčev do
avtomobilskih gum brez profila. Vse to preraščajo hrasti in bukve, božja
drevca in akacije, brinje, leske in divje češnje. In: morsko moder, kot jezik
368